Tali in Loti že kar močno pogrešata Majo. Včasih jih Nena zamoti s priboljški, za katere bi naredili vse, kar sta se v teh letih naučili. Da si zaslužita priboljšek je potrebno ubogati na ukaze: sedi, prostor, daj tačko, na bok, počepni, prosi, glas.

Ker so priboljški tako dobri se jima nasmejeva v njihovi iznajdljivosti. Vse ukaze bi izpolnile zelo na hitro in to tako povezane ene za drugim.

Potem pa željno čakata svoj piškotek.

Tudi jaz ne razumem, da na onkološkem inštitutu med dežurnimi zdravniki ni psihologa. Tako so pacienti prepuščeni iznajdljivosti osebja, ki pa nudi pacientu predpisano oskrbo zdravnika. Sestre ” na lastno pest” ne morejo ukrepati ničesar!”

Ta občutek poznam. Ko sem sam preboleval posledice obsevanja in nastale težave ob tem. Dobil sem vrsto pomirjeval “opijatov”, ki so mi ustvarili trenutno olajšanje. Tako sem poizkušal del tega obdobja prespati. Želel sem si trdnega spanca in obenem “izsanjal” vse dogodke, ki so se mi prepletali v moji glavi. More in razne halucinacije so me tako ob tej dremavosti še posebej izčrpale. Organizem pa je v takšnem stanju zahtevati še več teh pomirjeval, da zadosti svojim potrebam in tako je krog sklenjen. Kar naenkrat postanemo odvisni od sredstev, ki so nam v najtežjih trenutkih pomagali. Dalj časa jih uporabljamo v večje težave lahko zabredemo.

Naj vas ne zbega moje sklepanje s kakšnimi težavami odvisnosti naj bi se sedaj Majča srečevala. Vem pa, da bo skupaj z nami zmogla. Brez teh pomirjeval je težko prestati takšno operacijo z njimi, pa se mi zazdi da pa je lahko še težje.

Zdravnica ki jo je operirala je storila vse in morda še kaj več. Na nas pa je sedaj, da najdemo skupaj z zdravstvenim osebjem ustrezno pomoč, ki bo Majči pomagala iz te krize.

Želim si, da bi bilo danes ko obiščeva Majčo njeno počutje bolje.

Jutri še boljše.

Konec tedna pa za Majčo in vse nas dobro.

Pripis:

Hvala vsem, ki nam stojite vse to obdobje ob strani.

Vsem, ki ste pomagali vesela novica. Vili se je včeraj vrnil domov.

Danes je že v domačem okolju, Kaj vse se mu je dogodilo, ne bomo izvedeli. Uspelo pa mu je, da je vso to obdobje preživel in našel pot v svoje domače prijazno okolje.

Veselite se z mano. Tudi vi ste sodelovali pri tem iskanju in v imenu družine tudi vam hvala.

Ves naš trud ni bil zaman.

Skrbi, strah in velika želja, da bi šlo vse po sreči nas je “dotolkla”. Z Neno sva iskala vsak svoje delo, da bi se zamotila in da nama bi čas čim hitreje minil. Dan je bil za vse nas eden najdaljših v našem življenju. V mislih so se mi prepletali mešani občutki spominov za nazaj. Ta trenutek v tej realnosti pa se mi je težko sprijazniti z dejstvom, da je Maji bolezen prizadela veliko bolečin in trpljenja. Skoraj nerazumevajoče, za čas ki ga živimo, da ti zdravniki ugibajo, koliko je resnice v teh bolečinah, na katere je Maja ves čas opozarjala.

Močno izčrpana in pod močnimi pomirjevali naju je tako čez na pol zaprte oči pozdravila, ko sva jo v soboto obiskala. Možnosti, da dobiva prve informacije od zdravnice, ki jo je operirala ni bilo. Morda danes popoldne, ko se z Majo zopet vidimo.

Prostor intenzivne nege kjer je Maja sedaj je sodobno opremljen. Ima pa eno pomanjkljivost. Ne zagotavlja vsaj malo zasebnosti med posameznimi pacienti. Tako je Maja kot edina ženska med moškimi različnih starosti prepuščena takšnim ali drugačnim pogledom, ko jo pregledujejo ali ji opravljajo posamezne meritve. Nena je na glas izrazila ogorčenje nad takšnim načinom. Morda je tudi to prispevalo k temu, da so včeraj z improviziranimi panoji pregradili prostor in s tem vsaj delno razmejili prostor med bolniki.

Majča se ne pritožuje nad ničemer. Večinoma časa prespi. Trudi pa se, da nekajkrat na dan sede na rob svoje postelje in tako pridno sledi nasvetom, da je najbolje čim hitreje pripraviti organizem da ponovno vzpostavi ravnovesja za svoje delovanje.

Meni pa ves čas letijo misli po glavi. Ali je bilo potrebno, da je Majča morala ves ta čas prestajati takšne bolečine? Nevropatska bolečina, je sklenila sklepati in ji tudi svetovala psihiatra njena onkologinja. Me zanima, ali ji bo sedaj padlo na misel, da se ji opraviči. Ta trenutek nam ne preostane drugega, kot da samo opazujemo in iščemo možnosti, da bi poizkusili pridobiti informacije, kdo vse se lahko še vključi v Majčino zdravljenje s svojim strokovnim mnenjem, kako zdraviti in s kakšnimi metodami v prihodnje.

Dosedanje sodelovanje edine onkologinje po mojem mnenju ni prineslo dobrih rezultatov. Rak, ki se ponavlja ima svoje zakonitosti. Imam bolj občutek, da so se eni od drugih učili. Maja pa je primorana prestajati vse te vzpone in padce po svoje. Tudi za ceno, da smo ponovno na začetku. Tako naprej več ne bo šlo. Obstajati mora možnost neodvisnega izvedenskega mnenja onkologa, ki naj na podlagi sedanje dokumentacije ugotovi, kaj jim je storiti v prihodnje.

Ne vem če razumete kako težko je čakanje na to operacijo. Točno ne veš, kaj vse je vzrok, da nisi uvrščen med nujne primere. Pa saj po mojem je nujni primer vsak, ki ga kakorkoli bolezen ogroža.

Ob vsem tem pa še ta tesnoba in strah. Počasi začneš sumiti, da se je rak razširil v vse dele telesa.

Bolečine, ki jih z vsemi mogočimi opijati poskušajo čim bolj zmanjšati imajo tudi svoje slabe strani. Vsega po malem se tako v človeka zavleče slab občutek. Da je z nami nekaj narobe nas opozarja predvsem naš organizem. Močno se potimo, krči in zabrisana bolečina zaradi močnih tablet nas na vsakem koraku poskušajo ustaviti.

Spanca je bolj malo. Če pa že od utrujenosti zaspimo pa to ni spanec, ki si ga zdravi lahko privoščijo ko ležejo k počitku. To je bolj stanje, ko telo vso zmedeno od različnih informacij in občutkov v možganih poizkuša najti ravnovesje in brez posameznih logičnih povezav “nažene” posamezne organe, kaj bi morali početi.

Da ne bom zmedel, vas bralce tega bloga. Gre za zelo nevsklajeno delovanje organizma, ki zaradi pomirjeval deluje povsem razglašeno. Imamo občutek, da se nekaj dogaja, kaj vse pa nimamo vpliva na to. Tako traja iz dneva v dan.

Jutri je zadnji od dni, ki so bili usojeni Maji, da jih mora nekako prebroditi in dočakati ta petek trinajstega, ko jo bodo končno operirali.

Držimo pesti in hvala že v naprej vsem za vaše vzpodbudne komentarje. Ne zamerite, če sem vse vključil v ta naš “projekt”. Naj stroka izreže, kar izrezati mora, mi pa stojimo z mislijo in Maji v oporo toliko časa, da se od vseh teh težav zaenkrat poslovimo.

Čas bi že bil.

Ali ne?

Naj ji trinajstica prinese srečo!

Veselili smo se njenih vragolij in pa predvsem živahnosti. Če je to živahnost. Pokazala je kar dosti svojih spretnosti. S svojim početjem je postavila na začetek marsikatero našo sklepanje česa so vse sposobne posamezne muce.

Odlično je prestala z našo pomočjo zdravljenje zlomljene tačke, ko je padla iz balkona v globino. Kaj ji je bilo pa danes ali včeraj ponoči pa ne ve nihče?

Ali sta jo velika radovednost in nagon ponovno pognala čez balkonsko ograjo v globino?

Vse je zaman. Posledice so bile tako težke, da so jo morali uspavati.

Ostal bo samo spomin nanjo in pa vrsto vprašanj zakaj je na takšen način končala svoje sobivanje po našem prepričanju dobrem in v prijaznem zavetju prijateljevanja in ljubezni Petre in njenih najbližjih. Žal je klic narave bil močnejši.

Tudi jaz jo bom pogrešal Petra.

Ali ne bi bilo bolje če bi odšli po opravkih peš? Tako bi vsaj sebi storili nekaj dobrega. Če bi nas to storila večina potrošnikov bi se povpraševanje zmanjšalo in s tem tudi cena goriv. Pa ni ravno tako enostavno.

Večina potrošnikov nismo pričakovali, da se bodo cene goriv tako povečale. Magična meja sto dolarjev za sod je že zdavnaj presežena in tudi ne kaže kakšnega umirjanja. Mi pa samo čakamo in v mislih preštevamo cente, ki so nam bili namenjeni za ostale nujne življenjske potrebščine, ki pa jih bomo morali nameniti za bencin.

Kje je meja? Po mojem je ni! Vrtoglavo višanje cen bo iz naših cest počasi odrinilo vse, ki sedaj komaj zmorejo kupiti gorivo za prevoz na delo in iz dela. Posameznim premožnim pa bo tako odstopljen prostor in veselo se bodo lahko prevažali po naših cestah in avtocestah kolikor jih bo volja. Ostali pa bomo doma ob gledanju svojega jeklenega konjička razmišljali: “Komu pa smo mi gradili naše avtoceste?”

Danes vse kaže, da tistim, ki imajo denar. Vsi pa bomo desetletja poravnavali obveznosti in odplačevali dolgoročno najete kredite, ki smo jih ob izgradnji hitrih cest po državi najeli.

Vroč asfalt mu je vzel vso njegovo svežino. Tako na hitro sem izrezal del jogurtovega lončka in vanj nalil sveže vode. Vso pot sem ga imel na delu armaturne plošče, ko smo se peljali proti domu.

Prav vesel sem bil, da mi je še dva dni krasil naše omizje. Kot da bi me hotel nagraditi za to, ker sem ga pobral.

Ker mu ni bilo namenjeno razveseliti tistega, ki mu je bil pred tem, ko se je zlomil in padel na tla namenjen je če prav zlomljen razveselil mene.

Nismo kaj dosti oklevali. V času, ki ga še imamo pred sabo smo se odločili, da se zapeljemo v to okolje in poskušamo izkoristiti energije, ki jih to okolje ima. Prijazni upravitelj parka nam je v kratkem razložil, kakšen je namen teh energetskih točk in katere od njih naj obiščemo.

Poleg zanimivih energij, ki so v urejenem parku postavljene po energetskih poteh z ličnimi oznakami, smo poleg črne točke, ki naj bi nas najprvo očistila slabih energij iskali posamezne točke, ki bi nam pomagale ustvariti kombinacijo energij, za našo sprostitev in boljše počutje.

Zanimiva je tudi okolica. Race in dva para labodov so še posebna popestritev tega okolja. Imeli smo srečo, da smo videli tudi oba izvaljena mlada bela laboda, ki sta pred kratkim ugledala svet.

Prvič smo si na takšen način omogočili dobre tri ure počitka na posameznih mestih in tako s prijetnimi vtisi zapustili park z mislimi, da vse kar smo lahko storili zase je bilo prav to, da smo se v tem okolju namenili najti sebe in se naučiti sprejemati energije, ki ji ponuja to okolje.

Več informacij lahko najdete na naslovu:

http://www.nivo.si/eko/bioparknivo