Moj obroč

Vedno je z mano, ko iščem del sebe,

tu čisto blizu, v mavrico odeta in gleda v mene. (beri naprej…)

Ko jim prideš do konca,

obrneš si list,

vzameš jih znova in upaš do konca.

Vse te poti so del tega konca.

Jaz pa postavljam mozaike,

zbiram kamne raznolike.

Vedno iščem tisto pravo,

samo da je črno ali plavo.

Vsak dan vidne so sledi,

tam kjer kamnov zdaj še ni.

Vse te velike še praznine,

čas poišče prave te oblike.

Vsem želim res kamne raznolike,

naj vam čas pokloni prave vse oblike.

In sreče za iskanje novih,

za mozaike v letu novem.

Tudi če iščemo sebi to srečo,

vedno se zdi nam, da nam obrnila je hrbet. (beri naprej…)

Tiho tiho čas beži,

se še spomnim starih dni,

ko sem majhen razigran,

čakal moj sem sončen dan. (beri naprej…)

V iskanju samega sebe,

zagnan in vesel,

sem poleg sebe začutil še tebe.

Kako te ne bi rad imel! (beri naprej…)

Če zmorem ostane mi upanje,

ne mislim sedaj na nezaupanje.

Prevzela so čustva to vlogo biriča,

ki odgnal bo iz mene tega hudiča.

Če zmorem priklical bom želje nazaj

ne sme se zgoditi, da se vrne nazaj.

Odnesla je mnogo že dobrih ljudi,

pokazala, kako se to hitro zgodi.

Ne vzemi mi vsega, pusti moje ljudi.

Rad bi vam povedal!

Pa sem obljubil, da danes ne bom pisal o tem.

Tako rad bi omenil.

Pa sem obljubil, da ne bom niti pod razno.

Tako srčno bi jima zaželel.

Pa sem obljubil, da tega ne bom storil danes.

Pa kaj če bi vseeno.

Rad bi, da bi bi se spoštovala. Eden drugega.

Rad bi da bi občutek, kako sta rojena eden za drugega, trajal in trajal.

Naj bo danes Petra in Igor vajin dan. Vesel in s soncem obsijan.

Rad bi bil še dolgo …..

No to je pa že druga zgodba.

Kakšen je to čas?

Preklada se kosti, išče se sledi! (beri naprej…)

Če gre nam v napoto

in potem še na jok, (beri naprej…)