 |
| I |
Za praznične dni naj ti lučka zagori
prikliče naj ti smeh in srečo na obraz.
Naj lučka gori, za tiste ki jih več ni,
pričara naj ti čas, kjer sreča ima lep obraz.
Kaj vse bi dal, da misel obudi spomin,
nasmeh povrne in ti up budi,
ob tvojem prazniku pa volje da,
za srečo danes in čim manj gorja.
Vse najboljše tebi v želji za oba,
da bova najboljša,
jaz dedek in ti babica.
Kaj vse prinesejo mi sanje,
iz teme vleče se mi zgodba.
Mori in tlači moje spanje
ko hitim skozi različna ta obdobja.
Če nas za ena samo boli nas bolečina opozori.
Za dva se kar malo že pozna, in vedeti nam da, da kar tako ne bo odšla.
Za tri, nas že lahko skrbi, saj to pa že boli. (beri naprej…)
Vsak dan poizkušava najti trenutek za srečo in najino ljubezen. In tako že štiriintrideset let. (beri naprej…)
Vedno se zatekam k tebi,
iščem sebe in pa moč veliko,
da ostal bom močan in strpen,
za mojo srečo in željo veliko.
Naj nas obdari in upanje naj da.
Za našo Majo in za vse ljudi tega sveta.
Vedno je z mano, ko iščem del sebe,
tu čisto blizu, v mavrico odeta in gleda v mene. (beri naprej…)
Ko jim prideš do konca,
obrneš si list,
vzameš jih znova in upaš do konca.
Vse te poti so del tega konca.
Jaz pa postavljam mozaike,
zbiram kamne raznolike.
Vedno iščem tisto pravo,
samo da je črno ali plavo.
Vsak dan vidne so sledi,
tam kjer kamnov zdaj še ni.
Vse te velike še praznine,
čas poišče prave te oblike.
Vsem želim res kamne raznolike,
naj vam čas pokloni prave vse oblike.
In sreče za iskanje novih,
za mozaike v letu novem.
Tudi če iščemo sebi to srečo,
vedno se zdi nam, da nam obrnila je hrbet. (beri naprej…)
Tiho tiho čas beži,
se še spomnim starih dni,
ko sem majhen razigran,
čakal moj sem sončen dan. (beri naprej…)
