Ne zmoremo odkrite besede. Besede v našo tolažbo nam ne zagotavljajo, da bi nam bilo bolje. Vedno je z nami prepričanje, da nas spremlja nesreča in z njo vso razočaranje, ki nas lahko pripelje do neslutenih občutkov in tesnobe, ki nam jemlje voljo in smisel za življenje (beri naprej…)
 |
Pred leti sem v podobnih dneh vihtel lopato. Ni bilo organiziranega čiščenja parkirnih površin. Z leti pa se je vse spremenilo. Opazujem mlade, ki svoje jeklene konjičke zvečer parkirajo na vseh mogočih lokacijah in zjutraj na hitro pometejo sneg iz svojega avtomobila ter odpeljejo. Zvečer se zgodba ponovi.
Nobeden od teh se ne sprašuje kdo jim je čez dan očistil mesto, ki so ga zjutraj zapustili zametanega. Komunala. Ja ja. Malo jutri. Čez dan je moral to “kidanje” opraviti namesto njih neznanec, ki je zvečer zaripel v obraz bentil nad vsem kar je povezano s neočiščenimi prostori in nesramnimi posamezniki. (beri naprej…)
Ves december je v pričakovanju. Tudi letos so se prižgale praznične luči po delih našega mesta.
 |
 |
Vsako leto petega decembra naši čivavici Loti naredim malo tortico. Spomnim se, kako jo je bila vesela že prvo leto, ko sem jo prvič pripravil posebej zanjo. Loti je bila Majina psička. Zanjo je skrbela kot da je to njen otrok. Vsem nam je še sedaj v posebno veselje. (beri naprej…)
Opazujem ljudi, ki s svojimi močmi iščejo možnosti, ki jim jih ponuja zemlja. Želijo ji ponuditi čem več, da bi na pomlad bolje obrodili posevki. Sedaj je čas gnojenja. Morda za nas mestne ljudi malce neprijetno opravilo. Pa vendar. Brez plodnih tal je slaba žetev.
 |
 |
Če smo s kolesom na cesti smo lahko kar hitro v težavah. V posameznih trenutkih smo odvisni predvsem od osvečenosti in pozornosti voznikov avtomobilov.
Žal nobenemu izmed kolesarjev na hrbtu ne piše, koliko km in izkušenj ima. Med vsem tem prometom sem opazil, da imajo vozniki avtomobilov preveč svojih skrbi. Tako s svojo temperamentno vožnjo, želijo da so opaženi. Za to pa kolesarjev ne opazijo.
Ne vprašajte česa so sposobni “odpeti kolesarju”, ki je imel prednost. (beri naprej…)
 |
Z Neno sva sedla, da spijeva kavo v času, ki nama je bil na voljo. Počakati sva morala, da dobiva slike, ki sva jih potrebovala za nove dokumente. Naročiva kavo, ko sem jo opazil. Urno tako kot zmeraj je odvihrala proti lokalu, kjer izdelujejo slike. Predaleč je že bila, da bi jo poklical. (beri naprej…)
Spomnim se posameznih trenutkov svojih otroških dni. Večino tega obdobja sem preživel v Dobrunjah. Neposredno ob reki Ljubljanici. Prisluhnil sem “furmanom”, ki so vsak dan vozili s svojimi konjskimi vpregami živež iz vasi v mesto. Mestna tržnica je bil center trgovskih poti in cilj vsakogar, da tam kaj proda. Zaslužek so del poplaknili po svojem grlu. Preostanek pa je šel večinoma za nakup blaga in pa potrebnih živil, ki jih je bilo možno kupiti samo v mestu.
Zanimive so bile pripovedi teh ljudi, kaj vse so videli v mestu. (beri naprej…)
Bil sem priča, kako hitro nastane pecivo izpod spretnih rok naše Nene. Vse dni do sobote je pripravljala različne vrste peciva za poroko.
 |
| Iz Moj obroč |
