 |
Vso to praznino ki je nastala ne bomo nikoli nadomestili. Upali smo do zadnjega.
Priznati smo si morali in te prepustili tvojemu svetu večnih sanj.
Opazil sem ga samo za trenutek, ko so se nevihtni oblaki zbirali nad mestom. Samo v dobrih desetih sekundah so ga oblačne gmote prekrile.
 |
Če nas za ena samo boli nas bolečina opozori.
Za dva se kar malo že pozna, in vedeti nam da, da kar tako ne bo odšla.
Za tri, nas že lahko skrbi, saj to pa že boli. (beri naprej…)
Naš počitek nam je prinesel vsakemu posebej nekaj izkušenj. Naj boljša je ta, da uživaj kadar se ti ponudi priložnost. Vsak trenutek je pomemben. Pa naj si bo to za prenašanje težav z zdravjem ali uživanju.
Vsakega po malem. Takšen je bil naš namen. Skupaj z Majo smo želeli najti trenutke, kjer se bomo lahko malo oddahnili. Večino problemov smo pustili doma. (beri naprej…)
Danes je štirinajst dni od dneva, ko so Majčo za njen trideseti rojstni dan spustili domov. Osebje oddelka ji je pripravilo presenečenje in ji ob pesmi in voščilih za njen praznik podarilo možnost, da svojih trideset pomladi praznuje doma. (beri naprej…)
Dostikrat pregledam članke, ki objavijo dnevno zgodovinske dogodke na današnji dan. Danes bi ob takšnih objavah pripisal.
Da je v letu 1950 na današnji dan ob 19.30 minut mati Marija rodila dečka. Sam začetek tega življenja je bil naporen za oba. Za mamo, ki je rodila svojega prvega nezakonskega sina in zanj, ki mu je okolje pripelo pečat, da je nezakonski otrok “pankt”, ki ga bo zaznamoval kar velik del njegove poti. (beri naprej…)
Vse kar ti lahko danes zaželimo je predvsem veliko sreče. Naj ti tvoj praznik da novih moči, da boš premagala vse ovire, ki so še pred tabo.
V petek so Majo prepeljali na oddelek in jo namestili v sobo za po operativno oskrbo. Težave se kar vrstijo. Nenehna slabost jo spremlja že ves čas po operaciji. Izčrpanost od posameznih zapletov je povzročila razne dvome v Majčinih sklepanjih, da ni napredka. Vsa zbegana in predvsem z veliko mero nezaupanja vase in pa v osebje okoli sebe prestrašeno išče ljudi, ki bi ji kar najhitreje lahko v takšnih stiskah pomagali. (beri naprej…)
Četrti dan je že od tega, ko smo ves dan, ki je bil za nas ena sama večnost dočakali novico, da je operacija končana in da so Majo skoraj po desetih urah pripeljali na intenzivni oddelek.
Skrbi, strah in velika želja, da bi šlo vse po sreči nas je “dotolkla”. Z Neno sva iskala vsak svoje delo, da bi se zamotila in da nama bi čas čim hitreje minil. Dan je bil za vse nas eden najdaljših v našem življenju. V mislih so se mi prepletali mešani občutki spominov za nazaj. (beri naprej…)
Že slišim jutranje voditelje radijskih postaj, kako bodo opozarjali vse tiste, ki kaj da jo na petek in še trinajstega po vrhu. Majo to ne moti. Pravi, da je zanjo trinajstica srečno število. Zanjo je najbolj pomebno, da je prišel ta dan. Počasi se tako končuje vsakodnevni pritisk.
Ne vem če razumete kako težko je čakanje na to operacijo. Točno ne veš, kaj vse je vzrok, da nisi uvrščen med nujne primere. Pa saj po mojem je nujni primer vsak, ki ga kakorkoli bolezen ogroža. (beri naprej…)
