Moj obroč

Prva letošnja vožnja s kolesom me je postavila na realna tla. Ni mi bilo potrebno ugotavljati in ugibati kakšne cilje naj si postavim za letošnje leto. Po prvih prevoženih kilometrih sem opazil, da kolo lepo teče in da mi novi kolesarski čevlji omogočajo dosti boljši  prenos moči na pedala.

Občutil sem tudi, da je  nekaj moči od lani še ostalo v  mojih nogah. Manjka mi samo kondicija. Vseeno pa sem zadovoljen.

Pot, ki sem si jo izbral ni bila težka. Iz Fužin sem šel mimo Štepanjskega naselja ob robu Golovca proti Sostrem in potem v smeri Podgrada za Kresniške Poljane. Celotno pot sem užival. Na posameznih osončenih obrobjih ceste je cvetelo nešteto pomladanskih zvončkov in trobentic. Na vsakem prevoženem kilometru sem občutil poseben občutek.  Vesel sem bil, da sem zmogel.

Tudi za počitek in nekaj posnetkov iz okolja  sem si vzel čas in užival. Večina poti nazaj  sem razmišljal o letošnjih poteh, ki jih nameravam prevoziti. Če me je ob prvih kilometrih skrbelo če bom zmogel načrtovano pot sem sedaj vedel, da mi za letos že na samem začetku dobro kaže. Občutek in tudi želja je velika doseči vsaj to, kar mi je lani uspelo. Postalo mi je jasno, da sem postal zasvojen. Prvič sem občutil, da sem del svojega kolesa. Lanske težave glede obvladovanja kolesa in težave z ravnotežjem so pozabljene. Edino sedež se mi zdi, da je v teh prvih kilometrih letos bolj trd kot lani.  Upam, da se bo tudi moja rit navadila na nov režim.

Podobno pot sem čez dva dni ponovil v spremstvu mojega prijatelja Žarkota in priznati moram, da je kolesarjenje že pravi užitek.

Držim pesti, da mi bo zdravje omogočilo, da ponovno tako kot lansko mojo sezono končam predvsem brez kakšnih težav in zapletov na cesti. Cilj pa je  sedaj jasen. Letos se bom s kolesom pripeljal v Izolo. Do takrat pa bom s prijatelji po cestah v moji okolici nabiral moči, da dosežem svoj cilj.

Morda se mi pridruži tudi moja vnučka Tanja?