Moj obroč

Kategorije

Strani

Ta trenutek na mojem obroču

web counter

 

November 2009
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30  

Arhiv

Ohranil bom spomin na ta trenutek

20.11.2009

Frenk je umrl. V ponedeljek 16. novembra 2009. Novica, ki me je za trenutek zmedla. Z mislimi sem se vrnil v čase, ko sem kot kratkohlačnik tekal po vasi. Takrat nisem vedel, kaj vse je povezano z dejstvom, da sem nezakonski otrok. Mati obsojanja vredna sam pa zaničevan. Moj oče je opran vse krivde razmišljal, ali bi priznal pred oblastmi, da je moj oče. Star šest let se vsega tudi nisem dobro zavedal.

Čez obdobja mojega odraščanja so se pokazali pravi obrazi vseh, ki so mi delili klofute in me obsojali. Takrat se nobeden od njih še manj pa Frenk ni zavzel za naju z mamo.

Otroštvo mi ni prizaneslo. Vsakokrat sem moral poklekniti pred “pravičniki”, ki niso izbirali kje in kako bi me prizadeli. Kot “Pankrt” sem bil zaznamovan in to še sedaj občutim na svoji duši.

Pred približno tridesetimi leti sva se srečala. Na mojo željo. Frenk je takrat prišel s svojim sinom Vojkom za primer, če bi se najino srečanje sprevrglo v fizičen obračun. Kako se je zmotil. Pomiloval sem ga, ko sem opazil zadrego in strah. Čutil sem, da je bilo to srečanje zadnje med nama.

Takrat je v meni umrla želja, da bi še kdaj srečal svojega očeta.

Danes so ga pokopali. Frenka. Mojega očeta.

Morda je čudno. Ne bom ga pogrešal. Ohranil pa bom spomin na trenutek, ko sem izvedel novico o njegovi smrti.

  • Share/Bookmark
 

26 komentarjev »

  1. ana od srca pravi

    Drmagnum!

    Pri tebi sem se grela pred dvema letoma, ko smo se pogovarjali tudi o teži, ki smo jo čutili kot otroci … Spominjam se tvojega zapisa o očetu.

    Spominjam se, kako živo je to, ko si pisal o svojem otroštvu. Tako strašno je to z obsodbami ubogih nezakonskih mater – zame so te mame bile zelo pogumne!! Če je ženska imela otroka, ga obdržala, so se nanjo spravili hudobni jeziki … Dejansko so bile te mame velike mame. Svet je bil narejen tako, da so obsojali mamo, očeta ne …

    Svet, kakršen je bil, je dal možnost tvojemu očetu, da se je izognil dolžnosti …

    Želim ti veliko miru v srcu …

    21.11.2009 ob 00:00 | #

  2. Dajana Dajana pravi

    Joj, dr.magnum! :cry: Moraš mu oprostiti. Moraš! Človek vendar reagira na nivoju svojega trenutnega občutenja, tako kot čut, tako kot je naučen, kot se je naučil in to ne more biti pri njem narobe. Pri njem! Jasno, da si bil prizadet, saj si bil njegov zatajeni otrok… A prosim, postavi se v njegovo kožo in ga skušaj razumeti! Nešteto staršev je, ki tako zapustijo svoje otroke. Poglej eno izmed teh zgodb: http://kata.si/blogi/dajana/?p=376 Saj veš, kako hitro se zgodi, da ženska zanosi… Kako pa bo moški reagiral na to, je pa popolnoma drugo vprašanje!!!! In od takrat naprej, ko si se ti rodil, si bil zanj v amneziji. Ni hotel vedeti, videti zate – to je vedno takrat, ko naredimo neko grdo dejanje. Nanj zavestno POZABIMO! A bolečina ostane. Pri njem tudi. Že to, da je vedel, da obstajaš, je bila njegova bolečina. Zakaj? Ker ti ni pokazal ljubezni. Takrat, ko nekomu ne pokažemo svoje ljubezni, se to spremeni v našo bolečino! :sad:

    21.11.2009 ob 09:23 | #

  3. nevenka nevenka pravi

    Po vseh teh letih in pri vsem kar si si v življenju ustvaril se nima smisla bremeniti s človekom, ki ni pretirano vreden tvoje pozornosti. Praznina, ki jo je povzorčil in bolečino, je potrebno odložiti tako kot je Aškerc pisal v Mejniku….I, kam bi del? Odgovor je: čim bolj stran. Dobre stvari naj bodo tiste, ki so v tvoji bližini. Od vedno so bili ljudje dobri in slabi. S tem moramo živeti. Kar se očetov tiče, je bolje nič, kot imeti slabega. Resnično slabega. Ne samo brezvestnega slabiča. Naj bo misel nanj le hladen piš, doma te čaka topel objem.

    21.11.2009 ob 11:28 | #

  4. drmagnum drmagnum pravi

    ana od srca:marsikaj je očem skrito. Pečat pa ki ga dobimo je neizbrisljiv. Bolj olajšanje kot žalost me te dni drži pokonci. Zaključil sem z obdobjem, ko sem v mislih iskal sebi prave odgovore na obdobja mojih razočaranj. Zaključil ga je ta konec. O mrtvih vse dobro. In tudi tokrat zaradi mene je lahko odšel v svojem miru. Če ga je imel?

    22.11.2009 ob 14:47 | #

  5. drmagnum drmagnum pravi

    Dajana:sem napisal, da bom ohranil spomin na ta trenutek. Koliko pa je trpel, pa ve samo on.

    22.11.2009 ob 14:51 | #

  6. drmagnum drmagnum pravi

    nevenka: Z njim je odšlo vse, kar je slabega storil. Ob sebi pa imam ravno to, kar je sam najbolj pogrešal. Svoje najdražje, s katerimi preživljam najlepše trenutke svojega življenja.

    22.11.2009 ob 14:58 | #

  7. ana od srca pravi

    O mrtvih vse dobro … Morda bi to pomenilo, da se poslovimo od vsega, od česar se moremo, posebno od bolečin, ki imajo zvezo s pokojnim … V resnici ne vemo, kaj je v drugem znotraj … A to ni tvoja srb. To je pač bila očetova odgovornost. Lepo je, ko smo mirni – kljub vsemu …

    Vse dobro! :-)

    22.11.2009 ob 15:06 | #

  8. noah noah pravi

    Življenje ublaži ali pa celo izniči bolečino,ki jo človek nosi v srcu,smrt je pa tista,ki nas opozori,da končna sodba ni naša :smile:

    22.11.2009 ob 19:31 | #

  9. Alenka pravi

    Dragi Dušan! Nedolgo nazaj sem slišala nekaj najlepšega, kar oče lahko sliši od svojega otroka;…” zavedala sem se, da je to njegova brezpogojna ljubezen do mene “, in to so bile besede tvoje hčerke, namenjene tebi. V tistem trenuku se mi je zazdelo, da so v prostoru zapele vse harfe tega sveta. Verjamem, da si vsa otroška ponižanja, strah in žalost spremenil v nekaj dobrega, v najlepše in najmogočnejše čustvo – ljubezen do svojih najdražjih.

    23.11.2009 ob 10:02 | #

  10. Dajana Dajana pravi

    drmagnum: Imaš polbrata! :smile:

    A veš, Tamauček in Tamaučica imata tudi polsestro, pa je še nikoli nista videla in si jo zeloooo želita videti! In še nekaj, moj bivši mož je odraščal s svojim očetom, za katerega je zvedel pri 25.tih, da sploh ni njegov pravi oče (vse te stvari so strašno skrivali). Njegovo življenje se mu je popolnoma spremenilo, začel je iskati svoje korenine. Pred štirimi leti se je prvič (in zadnjič) srečal s svojo pravo babico, ki mu je dala očetove stvari. Nikoli ne bom pozabila tega trenutka. :smile:

    23.11.2009 ob 17:14 | #

  11. Don Marko M pravi

    preživljal sem podobno….le da je moj oče umrl v mojem petem letu starosti…..ne glede na vse, pa sem obdržal spomin zahvalnosti očetu….nekaj mi je namreč kristalno jasno – če ne bi bilo mojega očeta, ne bi bilo niti mene….ampak mislim, da nimaš razloga mu kaj zameriti ali se obremenjevati – nenazadnje si popravil njegovo napako in to naravnost odlično….bodi ponosen tudi zato nase…..dosti nas je, ki smo ponosni, da te poznamo…..

    23.11.2009 ob 18:06 | #

  12. drmagnum drmagnum pravi

    Don Marko M:Veliko upanja sem imel ob najinem srečanju pred leti, da bi mi vsaj dal možnost, da ga pokličem ali obiščem. Pa me je prosil, da naj ga ne obremenjujem in pustim pri miru. Edino skrb je imel, kako naj bi se “pozabilo”, da je ravno on moj pravi oče. Takrat sem tudi občutil, da se sam nimam ničesar bati. Ob branju tvojega komentarja pa sem hvaležen, da sem zmogel in vsaj nekaterim pokazal, kako preko vseh težav v svoje sedaj srečno življenje. Tudi jaz sem vesel, da sem te spoznal.

    24.11.2009 ob 12:46 | #

  13. drmagnum drmagnum pravi

    Alenka:Imam posebno srečo. Že, ko sem spoznal svojo Neno mi je bilo dana možnost, da v najinem skupnem življenju poskušava narediti vse, da bo najina družina srečna. Da pa se nama sedaj vračajo vsi s polno mero spoštovanja, ljubezni in prijateljstva sem pa še posebej ponosen. Tudi nate.

    24.11.2009 ob 12:55 | #

  14. drmagnum drmagnum pravi

    noah: še sreča, da je tako. :cool:

    24.11.2009 ob 12:55 | #

  15. drmagnum drmagnum pravi

    Dajana:naj bi imel dva in polsestro :smile: Pa žal ne ta, ki je spremljal očeta, ni nikoli poklical še manj pa povedal ostalim, da se je srečal z mano. Poskrili so se. In to v pravem pomenu besede. Odselili so se iz vasi Sostro. Po mojem samo zato, da bi imeli mir pred vsakdanjimi pogledi tistih, ki so me poznali in jih spraševali zame. Sedaj jim bo lažje. Za njim je odšlo vse, kar mu je sedelo na duši. Ostal pa bo spomin, pa kakršen že ta je.

    24.11.2009 ob 13:02 | #

  16. Dajana Dajana pravi

    drmagnum: To naredijo vsi tisti, ki jih je strah. Ti moraš vendar razumeti in oprostiti. Saj še niso mrtvi. Vse se lahko popravi. Saj niso oni krivi za zamere med vami. Naredi ti prvi korak. Ne bodi vendar večno užaljen… Največja čarovnija je pretvoriti strah v ljubezen. :smile: Saj ničesar nočeš od njih. Ko bodo videli, da ničesar nočeš, se bodo nehali čutiti ogrožene in se bodo nehali skrivati. Lahko pa jih seveda nikoli ne srečaš… Lahko se seveda delaš, da ne obstajajo. A je škoda. A razumeš… naša bolečina je ljubezen, ki je ne pokažemo. Karkoli nam je že tisti človek naredil. Karkoli! Dvigniti se moramo nad to. :smile:

    24.11.2009 ob 13:29 | #

  17. MOČKA pravi

    Poznam občutek, le da je moj oče najbrž še živ. Nikoli si me ni zaželel videti ali obiskati, kot da sem kriva, da živim. To boli. V vajinem odnosu si ti zmagovalec. Sram in strah sta bila na drugi strani. Naj ti spomin nanj nikoli ne vzame veselja in dobre volje.

    25.11.2009 ob 14:58 | #

  18. drmagnum drmagnum pravi

    MOČKA:škoda je samo ta, da ti očetje, ki so nas “zatajili” ne prenašajo sami vsega bremena svojega početja. Tako pa je marsikaj naloženo vsem nam, ki moramo s tem živeti. V tem obdobju sem spoznal, da me ta “izguba ni prizadela”, dala pa mi je možnost, da si po vsem tem lahko ustvarim svojo zgodbo, ki je edino moja in jo nobeden ne more spremeniti. Še manj pa razlagati “po meri tistih”, ki bi vse to radi zabrisali in pozabili sedaj že po njegovi smrti. Želim, da ti bo dana priložnost, da na svoj način očetu ali njemu najbližjim pokažeš, da si in da te z ničemer ne morejo “izbrisati”. Vse dobro.

    26.11.2009 ob 22:25 | #

  19. vlatka vlatka pravi

    drmagnum,

    moje iskreno sožalje.

    Vem, da gojiš zamero do svojega očeta. Priznal ali ne. Te čutim. (In tudi zato tebi nepotrebna bolezen…)

    Imam pa zate rožmarin in žajbelj in lovor, ki raste na naši njivi.

    Čakam, da prideš.

    P.S. Umrl je Frenk, naj umrejo tudi bolečine.

    Želim Ti vse dobro.

    26.11.2009 ob 23:20 | #

  20. vvooodnarka pravi

    DrMagnum, moje sožalje.

    Razumen tvojo zamero do očeta. Je že kar nekaj časa nazaj, ko sem imela objavo na Siolovem blogu Pismo mami in si v komentarju potožil svoje razmere življenja. Podobno kot ti sem bila podvržena žalitvam, da sem hči pijanca, so odrasli govorili nad mojo glavo, kar pa me je bolelo v srcu. Batine, ki so letele po mami so dosegle tudi mene in ob vsakem strahu sem trzala in se bala, da mi bo ušla voda. Za nameček sem ostala še brez brata po njegovi krivdi. Težko mi je bilo oprostit, življenje ki sem ga občutila na lastni koži mi je pomagalo razumet nekatere detajle. Čeprav sem takrat živela na robu družbe, sem se tega pričela zavedati šele sedaj. Mama se je trudila, da mi najnujnejše ni manjkalo.

    Z osamosvajanjem sem si želela imeti drugačna starša, želela sem pretrgati vezi s koreninami – staršema in njuno žlahto, tako sem se bala da me bo njuno neuspešno življenje oviralo, potegnilo za seboj v brezup, revščino, da bo moje življenje tako kot njuno. To je bil tudi eden od razlogov, da nisem šla na njegov pogreb in bilo je tudi prvič, da sem egoistično gledala nase zaradi otroka, ki sem ga nosila. Iz vsega sem se skušala učiti za boljše življenje, predvsem pa me je naredilo bolj odgovorno in ljubečo mamo.

    Kar je uspelo narediti tudi tebi.

    Vse dobro želim tebi in tvojim najdražjim, Joži!

    27.11.2009 ob 00:16 | #

  21. drmagnum drmagnum pravi

    vlatka:zamere ni. Spomin na vse bo pa ostal.

    p.s. po rožmarin, žajbelj in lovor pa pridem. Tako vse kaže, da se mora vse dobro okoreniniti, drugo leto pomladi se pa vidimo.

    27.11.2009 ob 21:22 | #

  22. drmagnum drmagnum pravi

    vvooodnarka:očitno nekateri moramo okusiti vse, kar je bilo mnogim prihranjeno. Važno pa je, da si zmogla in ustvarila pogoje za svojo družino. Lep pozdrav z željo, da bosta z mamo zmogli preizkušnjo, ki vama jo je naložilo življenje in imele pogum zbrati moči v trenutkih, ko nam bolezen jemlje moč, upanja in volje pa nam ne more vzeti.

    27.11.2009 ob 21:33 | #

  23. vvooodnarka pravi

    DrMagnum hvala ti za dobre želje za mamo in zame, še kako prav pridejo! Težka preizkušnja je za obe, mamo je še neizmerno strah čutim, čeprav nič ne reče, sklepam, ker bi rada imela vse bolj pod kontrolo kar se ji dogaja. Ima limfom, štiri mesece lani pred Novim letom sva izvedeli. Ko hodim k mami na obisk na Onkološkega velikokrat pomislim nate in tvoje – hudo mi je za tvojo hčerko :cry: … , gledam če te bom tam srečala.

    Čeprav me znotraj trga, ker se počutim nemočna in vsa obremenitev ki jo to prinese, skušam bit močna za oporo mami in sebi.

    Vse dobro ti želim dragi prijatelj, Joži!

    27.11.2009 ob 22:22 | #

  24. Palma pravi

    Nisem prebrala vseh komentarjev, samo post. Vedno, ko berem o tem, da otroci v kakršnem koli smislu plačujejo zaradi dejanj, neodgovornosti ali kake druge lastnosti njihovih staršev me stisne pri srcu. Otrok se ne more braniti (ne glede na to kdo ga napada), rane pa ostanejo zavedno. Ravno zaradi tega si odrasel človek, še posebej starš, si ne bi smel dovoliti, da zaradi njega trpi otrok.

    28.11.2009 ob 06:47 | #

  25. vlatka vlatka pravi

    drmagnum,

    čuvam in negujem.

    Lp :smile:

    1.12.2009 ob 00:26 | #

  26. silva pravi

    Se vedi, da nisem stalna bralka vseh tem, ki jih objavljaš, to je tisto, ko kaj preskočiš, imaš občutek da bo lažje… nimaš časa, to pa malček drži. Naša družina je vilko probala, kaj ne brat! veliko smo imeli podobnega s tvojo bralko “vvooodnarko” – zato verjamem, da te ona razume in obratno. Jaz razumem oba in tudi mojega Marjana! Tudi on je zrasel brez očeta, želel ga je spoznati, pa se je v zreli starosti odločil (ko je izvedel, da ima svojo družino), da ga ne poišče – mogoče ravno zato, da bi se izognil tvojemu razočaranju oz. zavrnitvi. Mi je pa v veselje, da je drugačen in da vso svojo očetovsko ljubezen daje svojemu sinu, tudi tisto, ki je sam ni prejel- pa res je, to je njegova posebna ljubezen, na poseben način- saj jo velikokrat ne zna pokazati kot je znajo običajni ljudje. Ampak, resnično hvala našim MAMAM, res so bile posebne MAME, oproščam jim, ampak res njim, da so velikokrat posebne tudi do nas, katere so nas spravile do kruha – poznamo njihovo posebno ljubezen, ki tudi ni običajna, kot jo poznajo drugi ljudje – ti že veš, si tudi to probal z menoj in drugo sestro vred!

    Pozabimo naj in oprostimo….. saj to smo takorekoč že zdavnaj, ampak logično je da ta brazgotina ostane v človeku do smrti, četudi si tega ne želi in ne zasluži.

    DOBRO, DA SMO IZ HUDEGA IN TRPEČEGA OTROŠTVA VSI TRIJE POISKALI LJUBEZEN IN ZDRAVA ČUSTVA!

    sestra

    15.12.2010 ob 07:58 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL