Meni za vzor so poštarji.
Kolesarjenje po mestnih ulicah je naporno. Izven mestnih poti pa to početje postane prav zanimivo. Kolesarjenje je šport, ki ga moraš imeti rad. Tako naj bi malo manj pripravljene kolesarje pot zanesla na kolesarske poti oddaljene približno deset kilometrov od doma. Te naj nebi bile preveč strme in naj bi nas vodile po urejenih kolesarskih poteh.
Sam sem hitro ugotovil, da je velika prednost kolesariti zgodaj zjutraj in to med delavnikom. Tako so deli poti, ki ji prevozim skoraj prazne razen meni podobnih rekreativcev, zagrizenih pol profesionalcev in pa ljudi na motorjih in v avtomobilih, ki so na svojem vsakodnevnem delu.
 |
Po vzoru poštarskih območij sem si omislil pot, ki naj bi jo vsaj enkrat na teden prekolesaril. Tako to počnem že tri mesece.
Ob prebiranju raznih kolesarskih forumov in priročnikov je možno veliko prebrati o pripravah, potrebni opremi, prehrani, napitkih in kolesarskih poti, ki jih v tej naši deželici ni malo.
Kar nekaj jih je, ki od nas zahtevajo odlično pripravljenost. Malo pa takšnih, ki bi omogočile začetnim kolesarjem prve in varne kilometre.
Ko sem poslušal svojega prijatelja, kako bosta z bratom korajžno zapeljala proti morju, me je kar zaskbelo za njiju. Opozarjal sem ju na strme poti in pa zahtevnost. Da bi pridobila na moči in izkušnjah sta me povabila, da smo se skupaj odpravili do Bleda in nazaj. Ne vprašajte. Še danes točno ne vem od kje moč kolesarjem, ki so nas prehitevali v strmih klancih, ki jih je od Ljubljane do Bleda in nazaj kar nekaj.
Še bolj pa sem presenečen nad dejstvom, da sem do danes prevozil že 1200 kilometrov pa še zmeraj sodim med manj pripravljene.
Upam, da mi bo naslednje leto uspelo, da bom zmogel vse te klance, ki jih samo na karti opazujem in v mislih “grizem” kako in s kakšno tehniko priti do cilja. Do takrat pa bom moral zvoziti če kakšno od podobnih tur, kot je bila v nedeljo, ko sva se z Goranom podala iz Ljubljane v Kamniško Bistrico in nazaj po okolici Podpeči in mojega doma. Kar 113 kilometrov se je nabralo.
 |
Ne me hecat
do Bleda si šel z biciklom 
ti pa si faca in pol,bravo dedi 
13.09.2009 ob 21:21 | #
Tudi mene fascinirajo poštarji. Tiste na kolesu že nekako razumeš. Včasih sem bolj resno kolesaril. Običajno sem imel kakšnih 50 kg opreme na kolesu, razmere pa so bile na isti poti različne. Od 30 stopinj v puščavi, naslednji dan pa visoki atlas z temperaturo -15. V Jordaniji sem kolesaril v rokavicah iz kuhane volne (običajno sem šel na pot za novo leto). Fascinirajo me tisti, ki so na motorjih. Na kolesu se že nekako segreješ, medtem, ko si na motorju skrajno izpostavljen. Že ob manjšem pršenju si na motorju moker kot cucek. Če se oblečeš za na motor, ti je ko se ustaviš vroče in obratno. Velika teža je na motorju bistveno bolj hinavska kot na kolesu. Ko te vrže iz ravnotežja zadeva zaradi hitrosti močneje zaniha. Z motorjem sem opravil samo dve turi: na Irsko in na Norveško. Obe turi sem bil premražen in premočen.
13.09.2009 ob 21:39 | #
Tudi jaz sem med počitnicami redno kolesaril iz Lj do BLeda , šel sem 18x , in mi nakoncu ni predstavljalo več problema čez vse klance
13.09.2009 ob 21:51 | #
Pripomnil bi samo, da so poštarji preobremenjeni prav tako tudi šalterski delavci in to zaradi izjemno slabih medsebojnih odnosov, ki nikoli niso bili slabši kot so sedaj!!!
13.09.2009 ob 22:20 | #
noah:ja s kolesom.
Dopoldne okoli desete smo jo odrinili in okoli enajste zvečer pririnili nazaj.
Dokazano, da leta niso važna. 
Važna je volja in trezna glava na poti pa gre. 
13.09.2009 ob 23:19 | #
maty:z motorjem nimam nikakršnih izkušenj. Vidim pa, da imaš veliko izkušenj tudi s kolesom. Takšna potovanje so zahtevna.
13.09.2009 ob 23:28 | #
Luka:sam nebi zmogel tolikšnih ponovitev poti do Bleda, kot si jih ti. Čestitke in srečno na poti novih kolesarskih podvigov.
13.09.2009 ob 23:29 | #
LUPUS: pošta navzven daje občutek, da je odlično organizirana in da ste zaposleni za svoje delo ustrezno plačani. Moram pa verjeti tudi tvoji oceni, da se med sabo ne razumete najbolj. Spomnim se, da so tudi meni v službi posamezni šefi zatrjevali, da ni potrebno biti prijatelj s sodelavci, da lahko z njimi delaš.
13.09.2009 ob 23:33 | #
Bravo Drmagnum! Prav ponosna sem na tvoje kilometre s kolesom!
14.09.2009 ob 11:14 | #
poštarsko kolesarjenje sem tudi osebno preizkusil…..do Bleda pa še nisem prišel s kolesom….mogoče zato, ker se še nisem odpravil….pa dobro kaj boš ti s vso to kondicijo…pa ja ne odpiraš kakšne export firme….
14.09.2009 ob 18:00 | #
Čivka: Hvala! Hvala!
Bomo videli kako bo v prihodnje. Do sedaj se mi zdi, da gre vse po načrtih. Drugo leto morda na morje? 
14.09.2009 ob 21:09 | #
Marko M: Priti do Bleda ni težko. Da je pa lahko pa tudi ne bo držalo. Meni je bila to odlična preizkušnja, kaj še lahko zmorem in da naredim nekaj dobrega zase. Drugače pa sem mnenja, da kondicija zmeraj prav pride.
Dedek mora biti vedno dobro kondicijsko pripravljen.
Ali ne? 
14.09.2009 ob 21:15 | #
aja, nono, a ti veš, da boš naslednjo pomlad, tudi v mojem spremstvu, kolesaril po Obali ?…..nič hudega, ti bodo že povedali….ti kar treniraj….:lol:
15.09.2009 ob 14:50 | #
Bravo Drmagnum!
Le tako naprej. 
Napisati moram, da vas zelo občudujem. Lahko bi bili marsikomu za vzor. Pozdravite tudi ostale člane družine in uživajte v eni izmed najlepših vlog – v vlogi dedka.
16.09.2009 ob 08:22 | #
Don Marko M:Ne tega pa ne vem. Če mi uspe, bom prav vesel tvojega spremstva. Do takrat pa se bo moralo zvrteti kar nekaj kilometrov. Sem pa vesel takšne spodbude iz tvoje strani.
16.09.2009 ob 08:36 | #
Janja B:Hvala.
Za vsem tem mojim početjem je velika želja po življenju. Ko se zavedamo, da je naše življenje ogroženo, ga je težko ponovno oživeti. In to sedaj počnem. Želim najti svojo najboljšo priložnost, da zmorem. In ko človeku uspe ugotovi, da zmore še več. In tako iz tedna v teden z mislijo na nove podvige.
16.09.2009 ob 08:41 | #
Meni je Bled še z avtom predaleč
Večjega polhka od mene najbrž ni. Najraje sem pri knjigah.
Tebe pa res občudujem, tako si se s pravim navdušenjem lotil kolesarjenja. Sicer pa imaš prav: če se človek loti, naj se zares, da ima nekaj od tega.
19.09.2009 ob 19:43 | #
nevenka:Tudi sam se dostikrat zatečem v sanjarjenja in iščem kotičke, ki me sproščajo. Da pa bom lahko zaradi svojih zdravstvenih težav in z njimi povezanimi omejitvami lahko vozil kolo pa si nisem mogel predstavljati. Danes sem ponosen na vsak prevožen kilometer. Hvala za vzpodbudo.
Upam samo, da bo sreča na moji strani. Šele sedaj vidim, kako ranljivi smo kolesarji v tem prometnem vrvežu.
23.09.2009 ob 08:38 | #