Moj obroč

Kategorije

Strani

Ta trenutek na mojem obroču

web counter

 

Marec 2009
P T S Č P S N
« Feb   Apr »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Arhiv

Živeti ob misli da zazdravitev še ni ozdravitev

17.03.2009

Razumem vse, ki jih ta občutek nemoči razjeda misel, kaj sedaj, ko sem zbolel za rakom. V mislih imam dobro znanko Branko, znanca Jožeta in Jelko, ki so se morali kot mnogi od obolelih za rakom soočiti s to boleznijo.

Kaj se vse se nam v tem trenutku dogaja v našem miselnem svetu. Vsak za sebe razmišlja o trenutkih, ki nas dobesedno razorožijo in nas nebogljene vržejo v graben ob cesti. Vsi nas opazijo, nobeden pa ne zna in ne ve kako bi nam lahko pomagal. Bolezen je ena sama. Ta povsem nenapovedano pride in pusti v slehernemu izmed nas močan pečat.

V takem trenutku človeka ponavadi spreleti miselno življenje, ki je za nami obenem pa se v nas naseli strah za naprej. Ta je najtežji občutek. Skozi naše oči tako izžareva ta strah in dvom, do te mere, da preprosto ne najdemo možnosti, da bi na svoje življenje pogledali iz naše vsakdanje strani. Misli in pogledi nas begajo in ustvarjamo si razna vprašanja, na katere nima nobeden za nas pravega odgovora.

V takšnih trenutkih je čas, da v sebi najdemo trenutke, ko lahko, če želimo, spregovorimo o vsem, kar je življenje prineslo. S tem bomo našli svoje “zadoščenje”, in smisel za naprej.

Vedno sem iskal rešitve in ob tem so se mi pojavljale priložnosti, na katerih sem ponovno lahko postavil svoje življenje. Obljubil sem si, da bom na vsakem koraku poizkušal pomagati vsem, ki se jim je na obrazu zapisala bolečina in strah ob misli, da je ogroženo njihovo življenje.

Kaj vse se nam odvrti v trenutkih, ko se moramo soočiti z resnico o svoji bolezni. Kako težko je sprejeti odgovore zdravnikov, ko jim v strahu postavljamo vprašanja. Povsem od nas je odvisno, kako si jih bomo razložili. Več vemo o svojih težavah težje nam je. Med posameznimi razlagami je veliko možnosti, da si naš položaj razložimo po svoje. Izvidi in obvestila zdravnikom so polna latinskih izrazov, ki predvsem skrajšajo način komunikacije med zdravniki. Nam pa lahko storijo veliko skrbi, če si vsa ta sporočila razložimo po svoje.

Meni je pomagal občutek, da bom svojo bolezen opredelil kot nalogo, ki jo kot strojnik v svojih izkušnjah dobro poznam. Marsikateri za večino nerešljiv problem je meni pomenil izredno motivacijo in izziv, da se ga lotim in najdem rešitev.

Tako se težav lotevam še danes. Samo čas in občutki se včasih poigrajo z mano in me obremenijo z mislimi, ki bi jih morali vsi zavračati. Jaz pa v njih najdem mir in čakam v kakšni težavi se bodo ponovno pojavile.

  • Share/Bookmark
 

33 komentarjev »

  1. nevenka nevenka pravi

    Živeti v stalni negotovosti je težko. Zato sta motivacija in volja ključnega pomena za ohranjanje kvalitete v življenju. Sama še nisem tam, bom pa prišla, ker sem močno disponirana in že hodim na polletne preglede. Poskušam se vesti preventivno. A zadnje čase je bolezen edino kar še pričakujem, pa mi je veliko težje. Bojim se, da je to celo bljižnica do tja kamor ne bi rada prišla. Pa žal nimam nobene moči več, da bi se lahko počutila drugače. Zato tako zelo občudujem ljudi, ki zmorejo.

    17.03.2009 ob 07:46 | #

  2. kamper kamper pravi

    nevenka:

    ne pričakuj bolezni,ker ona rada sama pride :lol: usmeri raje misli v zdravo in prijetno prihodnost :lol: vem,da je težko vendar velja naravna zakonitost-kar seješ to žanješ :lol:

    17.03.2009 ob 10:15 | #

  3. kamper kamper pravi

    drmagnum:

    življenje je ena sama preizkušnja :lol: ne vem sicer za kaj in kam,vendar tako to je :lol:

    17.03.2009 ob 10:19 | #

  4. ana od srca pravi

    Te dni imamo mnogo v mislih bližnjega človeka … očeta štirih otrok, najmlajši ima 8 let. Molimo zanj …

    Drmagnum, hvaležna sem, ker sem spoznala tudi tebe, Velikega človeka!

    Meni si dal veliko lepega!

    Vse dobro! :smile:

    17.03.2009 ob 14:11 | #

  5. sime pravi

    Zelo te razumem. Tudi sam sem zelo mlad zbolel, ne za rakom ampak mi je življenje postreglo s hudo okvaro na hrbtenici. V takojšnjem momentu sem se sesul – kar je razumljivo, mladi športnik, študent,in hkrati graditelj kariere službene…kar naenkrat brez vsega. S časoma pa sem spoznal, da je volja in način življenja, sprejemanje in soočanje z njim in dejanji v življenju ključnega pomena – sprejeti vse skupaj in zaživeti življenje, ki ga pred tem nisem poznal…skratka V VOLJI JE MOČ – VSAKIČ ZNOVA SMO PRESENEČENI KAKO MOČNI SMO LJUDJE – IN TAKA IN PODOBNA DEJANJA V ŽIVLJENJU NAS NAREDIJO ŠE MOČNEJŠE…

    SIME

    17.03.2009 ob 14:17 | #

  6. klotilda pravi

    Prav Nevenka omenja tisto, kar človek ne sme početi, ko izve za diagnozo. Pričakovati bolezen. Sicer jo res pričakaš. In – ker sem raka prebolela sama, pa še moj vnuk, lahko rečem le – ko ti že enkrat postavijo diagnozo je edino, kar ti ostane – reči – ne tole me pa ne bo spravilo na kolena. In tako tudi misliti. Potem imaš res največ možnosti, da se s pomočjo zdravnikov izvlečeš. Druge ni. Vsem, ki jih doleti kaj takega želim čim več poguma – in nikoli ne obupajte – še iz tako težkih situacij se človek izvleče, če resnično hoče in dela na tem, M.

    17.03.2009 ob 14:26 | #

  7. Lucija pravi

    komaj čakam na maj… in ja, hvaležna sem, da sem te “spoznala”… veliko, veliko… si dal in daješ… H.V.A.L.A.

    17.03.2009 ob 16:23 | #

  8. milena (mica) pravi

    če bi mogla, potem bi odgnala to bolezen od vseh, jih poznam ali ne. Ne vem, če mi kakšna stvar prinaša toliko tesnobe, strahu in težkih trenutkov kot prav misel na to, kaj bo, če………. Tako nemočno se počutim, kadar beseda nanese na to področje…. Pa vendarle ti želim, da bi znal v sebi poiskati moč in energijo…tako kot znaš….

    17.03.2009 ob 17:20 | #

  9. Urša pravi

    “Hec” je, da se jaz ne bojim. NOčem pa čakati križem rok.

    In ne razumem zdravnice, ki mi je lani poleti rekla, da imam spremenjene celice (itd.), pa da bo to spremljala (naj pridem čez pol leta). Čez pol leta pa, da se vidimo čez eno leto, čeprav so bili izvidi slabši (kazali na raka). ja, menjala sem zdravnico. Pri njej imam čakalno dobo “samo” tri mesece. Zdaj samo še iščem način, da jim dopovem, da nočem spremljati razvoja bolezni, ampak da hočem, da mi oodstranijo “bulo” (ker je možno). Verjetno se bom morala še na koga obrniti, pa več ne vem, na koga …

    17.03.2009 ob 18:51 | #

  10. Urša pravi

    In ja, vsem, ki sem jih poznala ali jih še poznam, z katerim koli rakom že, sem vedno rekla, da morajo ukrepati takoj, ne čakati, ne odlašati. Zdravo živeti, pozitivno razmišljati …. kot da se mi nekdo smeji v obraz in čaka, kdaj bom udarila po zdravniški mizi.

    17.03.2009 ob 18:54 | #

  11. drmagnum drmagnum pravi

    nevenka:poskušam te razumeti. Obenem pa si tako močno želim, da najdeš sebe. Verjamem, da ni vse tako črno, kot se nam dostikrat zdi.

    17.03.2009 ob 21:07 | #

  12. drmagnum drmagnum pravi

    kamper: veliko si mi pomagal z mislijo in načinom, kako znotraj sebe pobrisati vso to “nesnago”, ki se nam nabira na naše steklo. Brisalci!! Brisanje vsega, kar nam zastira pogled na našo svetlejši in lepši dan je ena od dobrih rešitev.

    17.03.2009 ob 21:10 | #

  13. drmagnum drmagnum pravi

    ana od srca: sem v obdobju, ko z mislimi želim vsem, da se izvlečejo iz težav, ki vsakega od nas potegnejo v položaj, ko preprosto za svoje težave ne najdemo odgovora. Še bolj pa me zaskrbi za vse, ki želijo živeti in jim ne bo dana možnost da bi premagali oviro, ki jim stoji na poti. Najtežje je vsem, ki ne morejo sprejeti, da jim bolezen ogroža življenje.

    Močno želim, da zmorete moči in stojite ob strani vašemu znancu. Želim, da mu skupaj z vami uspe.

    Rad pa bi tudi tebi zaželel vse dobro.

    17.03.2009 ob 21:26 | #

  14. drmagnum drmagnum pravi

    klotilda:se strinjam. Trdno moramo verjeti vase in si želeti preseči vse, kar nam je slabega na poti.

    17.03.2009 ob 21:28 | #

  15. katarina pravi

    ne vem kaj naj ti rečem. ne morem reči da vem kako se počutiš, mislim, da nimam nobene prave besede zate. žal … ko iz vedra neba … :(

    17.03.2009 ob 21:28 | #

  16. drmagnum drmagnum pravi

    Lucija: tudi jaz sem vesel, da mi je dana možnost , da skupaj z vami iščem, poti, ki me bodo prepeljale skozi vse te navidezne ovire in prepreke.

    17.03.2009 ob 21:32 | #

  17. drmagnum drmagnum pravi

    milena (mica):hvala. :cool: V upanju, da bom zmogel in da je tudi sreča na moji strani.

    17.03.2009 ob 21:36 | #

  18. drmagnum drmagnum pravi

    Urša:prav vesel sem tvoje odločnosti. Prav je, da si si izoblikovala svoj načrt, kako spremljati svoje zdravje. Prav pa je tudi, da si zaradi dosedanjih izkušenj zamenjala zdravnico. Zdravniku je potrebno zaupati. Če tega zaupanja ni, je vsak trud tudi iz strani zdravnika do bolnika zaman. Želim ti, veliko pozitivnih energij v želji, da te sreča spremlja skozi tvojo načrtovano pot do ozdravitve.

    17.03.2009 ob 21:42 | #

  19. drmagnum drmagnum pravi

    sime :o dličen je občutek, ko veš, da te nekdo razume. Hvala in vse dobro na tvojo stran. :cool:

    17.03.2009 ob 21:47 | #

  20. Dajana pravi

    Drmagnum: Prosim, oglasi se na moj mejl, ti pošljem dve knjigi. Rabim tvoj naslov. Tukaj je nekaj skopirano iz ene od knjig, sem naredila za voodnarkino mamo:

    http://www.dajana.si/ko-dobis-zastrasujoco-diagnozo/

    Druga stvar… V Braziliji obstaja Casa del Ignacio, kjer se ljudje hodijo zdraviti. Bilo je že nešteto ljudi z groznimi diagnozami, ki jih je ozdravil John of God. Prosim, pojdi tja. Skupaj z ženo. :)

    http://www.johnofgod.com/

    17.03.2009 ob 21:49 | #

  21. Lucija pravi

    drmagnum: pravijo, da misel dela čudeže. topla misel in zaupanje. predvsem vase, v svojo moč… in iskreno zaupanje okolice… zaupam vate. v tvojo moč, ki je tako pozitivna. tako razdajajoča. takšnim fejst fantom se ne zgodi kaj hudega, saj veš…

    17.03.2009 ob 21:53 | #

  22. drmagnum drmagnum pravi

    katarina:verjamem, da ne moreš vedeti, si me pa razveselila. Vsaka zapisana beseda ima svojo težo. Dostikrat prebiram komentarje, ki ste mi jih ob mojih objavah posvetili. Nisem si mogel predstavljati, kako pomembna je zame takšna povezava z vami.

    17.03.2009 ob 21:54 | #

  23. drmagnum drmagnum pravi

    Lucija:ti mi bereš misli. :cool: Tudi tebi vse dobro :lol: :roll:

    17.03.2009 ob 22:00 | #

  24. drmagnum drmagnum pravi

    Dajana:Ti bom poslal moj naslov. Za potovanje pa se žal ne bom mogel odločiti. Vse kar lahko z Neno zmoreva je pot do moje Izole. Tam pa imam svoje klifne stene in dobre prijatelje, ki so dostikrat najboljše zdravilo. Vse dobro in pozdrav n atvojo stran.

    17.03.2009 ob 22:03 | #

  25. Dajana pravi

    Drmagnum: Ti knjigi sta me rešili iz strašne žalosti. Ne rabim ju več. Se spomniš, ko sem komentirala takrat pri tebi, na tistem postu, da Maje ni več? Takrat sem bila v največji žalosti. Glej, jaz sem ozdravela. Obljubi, da boš knjigi dal naprej, ko ju ne boš več rabil. :smile: V Caso pa greš lahko tudi zdrav, samo tako na obisk. ;) Jaz bom vsekakor šla, ko se ponudi priložnost. Hočem videti ta prostor!

    Predvsem je zelo pomembno, da veš, da so ljudje ozdraveli in da obstaja način (delavnice), kako ozdraveti! Žal takrat, ko je bila Maja bolna, jaz tega še nisem vedela. Zdaj pa vem.

    Čakam na tvoj mejl. Lahko pa se tudi zmeniva nekje jutri, ju dobiš že jutri. :smile:

    17.03.2009 ob 22:21 | #

  26. Dajana pravi

    drmagnum: ideja za ozdravljenje: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=donkarlos&e_id=90077

    27.03.2009 ob 13:18 | #

  27. drmagnum drmagnum pravi

    Dajana:primere poznam, da so se pacienti izstradali do smrti. Sam v postu ne vidim možnosti, ki bi mi pomagale, da se ozdravim. Za zdravil pa sem se in to zelo uspešno po sedmih letih.

    28.03.2009 ob 08:58 | #

  28. lordwales pravi

    Živeti naprej, ni druge.

    29.03.2009 ob 11:58 | #

  29. hjgujf pravi

    ne verjamem v zdravje!!!!!!!!! :twisted: :twisted: :twisted: http://www.redtube.com poučno!!!

    30.03.2009 ob 16:48 | #

  30. drmagnum drmagnum pravi

    lordwales:imaš prav. Zmeraj sta dve možnosti. Ena od teh je živeti. :cool:

    1.04.2009 ob 20:47 | #

  31. drmagnum drmagnum pravi

    hjgujf:kakor kdo. :evil: Meni pomeni veliko, kolikor ga pač še je. :???:

    1.04.2009 ob 20:49 | #

  32. Marjana pravi

    Kar sram me je ob misli, koliko časa nisem pogledala na te tvoje gredice. A kot da vmesnega časa ni bilo. Vse je v trenutku spet oživelo, z občutki, hrepenenji, upanji … In tudi spomini. Z zavedanjem, s hvaležnostjo …, z vsem, kar si/smo/sem v tem vmesnem času postorili zase, za druge … Včasih imam prav občutek, da sem prava veteranka … a drugič spet, da sem nebogljena deklica, ki z velikimi očkami gleda v svet. Se tudi tebi zgodi kdaj kaj podobnega?

    4.02.2015 ob 19:43 | #

  33. drmagnum drmagnum pravi

    Marjana. Tudi mene velikokrat prevzamejo občutki, da sem nebogljen in obenem nepremagljiv. Vesel pa sem, da sva oz. smo zmogli pomagati nam dragim prijateljem in prijateljicam, ki so se znašli v podobnih preizkušnjah, kod sva jih bila deležna tudi midva. Danes in za jutri je potrebno živeti in v sebi razveseliti svojo mlado dušo, ki je v nas našla svoje zadovoljstvo sobivanja.

    4.02.2015 ob 20:30 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL