Moj obroč

Kategorije

Strani

Ta trenutek na mojem obroču

web counter

 

November 2008
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930

Arhiv

Pisanje dnevnika

18.11.2008

Mislim, da bi bilo vsem lažje, če bi o vsakem od nas pisali dnevnik. Marsikaj bi tako lahko izvedeli o sebi iz obdobja svojega odraščanja.  Veliko dogodkov iz otroštva se tako ne bi pozabilo.

Malo je tako shranjenih zapisov iz obdobja naše razposajene mladosti in težav, ki smo jih imeli v obdobju odraščanja.

V vseh teh letih bi se o nas marsikaj zapisalo.

Tako bi naša ljubljena oseba izvedela iz dnevnika kaj razmišljamo in čutimo.  Tudi krog znancev in prijateljev bi vedel, kaj vse smo jim zamerili ali bi jim povedali. Marsikaj bi lahko tudi preprečili.

Manj bi bilo storjenih krivic. Tudi posameznih ljudi ne bi obsojali tako na pamet. Prisluhnili bi njihovim razmišljanjem in poiskali poti, ki bi nas zbliževale. Sam nisem imel te možnosti ko sem se rodil. Mali Jernej jo pa ima. Boste videli, kaj vse se mu bo še zapisalo ko zraste. Njegov dnevnik mu bo pomagal pri prvih korakih in tako skozi življenje.

Upam samo, da ga ne bo kdo od bralcev prizadel. Tudi to znajo včasih storiti posamezni obiskovalci bloga ob prebiranju takšnih zapisov.

  • Share/Bookmark
 

37 komentarjev »

  1. Dajana pravi

    Dnevnik sem pisala od svojega desetega leta. Imam na tone zvezkov, a kaj, ko pojma nimam, kje so. :roll:

    Hej: tukaj imam skenirano, kaj piše v svoj dnevnik moja sedemletnica:

    http://www.dajana.si/o-tem-kar-nas-udari-v-srce/

    18.11.2008 ob 10:32 | #

  2. drmagnum drmagnum pravi

    Dajana:škoda. Potem si skoraj na istem kot jaz. Imam samo Moj obroč.

    18.11.2008 ob 10:51 | #

  3. katarina pravi

    :grin: jaz imam pa vse dnevnike.

    18.11.2008 ob 10:58 | #

  4. Lucija pravi

    Jaz imam pa vse dnevnike od svojega dvaindvajsetega leta dalje… One od prej, sem sežgala ob neki priložnosti, ko se je razvedelo, da pišem, (bila sem že poročena in sem živela na moževem domu), ne vem točno kdaj. Nisem imela j***, da bi jih obelodanila… A ti… ki jih pa imam, so dragoceni moji hčeri že zdaj (ima 26 let)… neka svetost se jih dotika… vendar ne gre le za to… gre za možnost rasti skozi lastne zapise ustvarjenih mnenj in prepričanj, gre za možnost spoznanj… in če slediš svoji poti, si naenkrat točno tam, kjer si želel biti… za primerjavo: pet let nazaj sem v svoj dnevnik zapisala: bolj kot vsega, si želim miru. imeti čas zase in vendarle biti finančno neodvisna… nisem zapisala, po kakšni poti želim priti do tja… a danes sem tam, kjer sem želela biti… pa čeprav je bilo treba za to preživeti tudi srčni infarkt, dati skozi vso zdravstveno kalvarijo… a danes sem tam… ko sem se tega zavedla, te povezljivosti, sem mnogo bolj previdna pri zapisih, kaj si želim… in kako izražam željo… a to še ni vse… pisanje lastnih misli, hotenj, hrepenenj, želja, razočaranj, veselja, solza… in bla, bla, bla… je še kako terapevtsko. vendar le v primeru, da si dovolimo pogledati pred svoj prag in da začnemo od tam pometati smeti. sicer je vse skupaj brezveze in brezpredmetno…

    pozdravljam vas. se mi misel često ustavi pri vas, družini kot celoti… kako vam minevajo dnevi… kaj vam napolnjuje praznino… pogumni ste… in vzor nam, ki se učimo… hvala za vse lekcije, ki jih predajate…

    danes nek

    18.11.2008 ob 15:13 | #

  5. Lucija pravi

    nekaj sem stelovadila na tepkovnici… hotela sem dopolniti preizkušeno misel: danes nekaj želeti pomeni jutri to servirano dobiti… pa naj bo dobro ali slabo… Zato želim le dobro in stremim le za dobrim…

    18.11.2008 ob 15:18 | #

  6. 1danica 1danica pravi

    Preveč premlevati tisto, kar je že bilo, je lahko ravno tako narobe kot premalo.

    18.11.2008 ob 19:57 | #

  7. Drmagnum pravi

    1danica:vsega po malem. Nekaj za svojo dušo. Je pa tudi res, da morda ob prebiranju zapisov ponovno marsikaj podoživimo. Za to sam brskam po svojih bolj prijetnih obdobjih svojega življenja.

    19.11.2008 ob 09:31 | #

  8. Drmagnum pravi

    Katarina: :cool: :cool:

    19.11.2008 ob 09:32 | #

  9. drmagnum drmagnum pravi

    Lucija: Tudi zame je pisanje dnevnika del terapije. Obenem pa odlična priložnost, da skozi obdobja ponovno podoživim trenutke, ki so mi pomagali, da sem danes to kar sem. Tudi ob še tako žalostih trenutkih, ko ob sebi pogrešamo svoje najdražje, mi moji zapisi pomagajo pri iskanju vsebin, ki so mi odkrivale svet, kjer so poleg veselih trenutkov tudi zelo težka obdobja. Tudi zaradi tega sem zmogel premagati strah in bolečino. Trenutno sem miren in zadovoljen, da sem zmogel trenutke, ki so nas doleteli. naprej pa iščem možnosti, da bomo naše življenje izživeli in ga obogatili.

    19.11.2008 ob 09:44 | #

  10. katarina pravi

    zame pa pisanje dnevnika ni terapija. tisti zvezki so bili moji prijatelji. najbolj zaupni. sicer v njih ni napisanega nič takega, da bi mi bilo nerodno in kot se spomnim jih tudi skrivala nisem. vem pa, da sem ga začela pisat pri 12-13 letih najprej za nazaj, :) torej od tistega leta, ko sem se preselila iz mesta v vas – 11 let, potem pa sproti. prvi zvezek ima celo naslov in bi naj bil kao roman, tako se tudi začne. :) ))))) moja sestra je pa dnevnik skrivala in moja mama je bila tako vesela, ko ga je izbrskala in brala. bljak, res. mojega pa ni brala, ker sem ga vlačila povsod in je mislila, da pišem neko domišljijsko zgodbo. :lol:

    19.11.2008 ob 09:49 | #

  11. Lucija pravi

    veseli me, da se najdeva v nekih pogledih, nekih mislih… saj mi to posredno pritrjuje v kredibilnosti lastnega prepričanja in početja, katerega nekateri moji bližnji vztrajno teptajo in negirajo. tudi zaradi tega sem še bolj hvaležna za tvoj blog, za misli, ki se tukaj prepletajo… ki bogatijo in srečijo tiste, ki jih posvajamo skozi izkušnje… h.v.a.l.a.

    19.11.2008 ob 09:54 | #

  12. Vanja pravi

    drmagnum kako se počuti vaša družina? Pogovarjala sem se z neko mamico, ki zelo trpi ob izgubi svojega sinčka. Njeno bolečino je še toliko težje prebroditi, ker je izgubila 12 letnega sinkota zaradi arogance in neprofesioalnosti zdravniškega osebja in bi mu lahko precej preprosto pomagali. Morda bi vam bil vsem pogovor v uteho? Skrbi me zanjo, rpi vas čutim neko spokojno bolečino , njo pa bolečina sama prav razjeda (ker je poleg nej tudi zelo razumljiva jeza nad strašno krivico, ki je doletela njenega otroka. Jo bom vprašala, če vam lahko dam njen kontakt. Se mi prosim javite? Vse lepo vam želim, da bi se še naprej imelai tako radi.

    19.11.2008 ob 10:45 | #

  13. drmagnum drmagnum pravi

    Vanja:Ne vem. če lahko trdim za vse moje najbližje. Zase pa zagotovo, da sem v stanju zavedanja in vedenja kako težko je razumeti in sprejeti. Smrt je konec življenja. V Majinem primeru pa rešitev, ki se jo danes tudi sam zavedam. Občutil sem veliko olajšanje. Povsem miren sem ob misli, da je s tem konec trpljenja in stisk. Sedaj vem, da si je Maja tega konca najbolj želela. Sam pa sem v mislih moral postaviti sebi nove vsebine, ki me bodo vodile do svojega konca. Začutil sem, da je ob vsaki izgubi potrebno postaviti v ospredje vse, ki nas obkrožajo in njim ter tudi sebi pomagati premostiti najprvo to globoko žalost in bolečino, ter najti dovolj energij, da to stanje presežemo in najdemo v sebi energij, ki nas bodo motivirale in odvrnile od nenehnega spogledovanja z našo usodo in žalostjo ob tem. Ne morem in ne znam napisati rešitve, ki bi nas v kratkem postavila na noge in da bi zaživeli življenje, ki si ga želimo. Vem samo, da je potrebno to naše preostalo bivanje čimbolj kvalitetno izživeti in si omogočiti, da bo bolečino nadomestila želja po iskanju novih vsebin, ki nam bodo vlivala upanje in pomagalo ponovno zaživeti. V primeru mamice, ki ga opisuješ lahko samo povem svojo izkušnjo. V času žalosti in bolečine, je najprvo potrebno poiskati zdravniško pomoč. Organizem ob takšnih situacijah močno trpi. Ob tem pa je najbolje, da se obrne na katero od skupin, ki pomagajo s pomočjo posameznih sprostitvenih tehnik ponovno vzpostaviti v nas ravnovesje, ki ji bo omogočilo preseči sedanje težave. Povsem zgrešeno pa bi bilo, še naprej poglabljati jezo, iskati krivca za nastalo izgubo svojega otroka in si tako svoje življenje in nastale bolečine potiskati pred seboj. Vsaka izguba poleg žalosti in bolečine prinese tudi možnosti, da na višjem nivoju zavedanja najdemo svojo rešitev, ki nas bo osvobodila vsega hudega in nam pokazala možnost za naprej.

    19.11.2008 ob 21:48 | #

  14. drmagnum drmagnum pravi

    Lucija:tudi mene veseli, da lahko na takšen način najdemo razlage, ki nam bodo v pomoč in vzpodbudo za naprej. Življenje in z njim tudi mi nam bo postavilo še veliko preizkušenj. Želim, da jih sebi v korist dobro opraviš. Tako bo za vse dobro, tebi pa v veliko zadovoljstvo. Želim, da izživimo vse, kar nam je v našem življenju ponujeno.

    19.11.2008 ob 21:54 | #

  15. drmagnum drmagnum pravi

    Spomnim se deklet, ki so si izmenjevale svoje dnevnike. Marsikaj je prišlo na dan. Nastale so tudi velike zamere. :mrgreen: Čas pa je vse to počasi zabrisal in ostali so prijetni spomini na najstniške dni. :wink:

    19.11.2008 ob 22:02 | #

  16. Vanja pravi

    Hvala za lep in globok odgovor. Glede te mamice o kateri ti pišem, ona ne išče krivca za smrt svojega otroka, krivec je znan, sedaj hoče, da se krivec sooči z svojo odgovornostjo. menim, da je prav tako, da se bori, ker lahko s tem reši nekoga drugega pred usodo kakršno je doživel njen sin. ko bo zadoščeno pravici, pa lahko žaluje, brez jeze. Tako njeno situacijo dojemam jaz.

    19.11.2008 ob 23:00 | #

  17. drmagnum drmagnum pravi

    Vanja;Naj prvo naj poskrbi za sebe. Krivce za izgubo njenega sina pa naj bi preganjale uradne ustanove, ki morajo oceniti in obsoditi dejanja, ki so bila storjena. Žal se dostikrat išče krivda, pravega krivca pa se ne najde.

    20.11.2008 ob 08:40 | #

  18. ana od srca pravi

    Pisala sem dnevnik od 13. leta naprej. Popisala sem okrog 40 zvezkov.

    Sprva sem pisala bolj splošne stvari.

    Bala sem se zaupati komurkoli, seveda tui zvezku. Kasneje sva s prijateljico izumili neko posebno pisavo – http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=62123 – in potem sem upala več povedati svojemu dnevniku …

    Imela sem zelo težko življenje in včasih sem bila zelo zelo depresivna. In ob pisanju tega, kar nosim v sebi, sem postajala še bolj žalostna.

    Dobila sem občutek, da se le še bolj poglabljam v žalost, če pišem.

    Da je morda bolje malo bolj površno živeti.

    In tako sem namerno nehala pisati …

    Kdaj kasneje sem pisala le občasno, kakšne delce.

    Kasneje, čez leta, sem ob branju starih zapisov začutila tako močno tisto, o čemer sem pisala, da sem bila spet čisto v tistem hudem. Kot da ni bilo nič vmes, tako živo je bilo spet tisto hudo.

    Zelo zelo dolgo zdravim svoje bolečine.

    Vse dobro! :-)

    20.11.2008 ob 09:31 | #

  19. čivka čivka pravi

    SEm pisala dnevnik v najstniških časih in predvsem vanj zlivala svoje misli v odnosu do mame, ki mi je takrat neverjetno dihala za ovratnik. In glej ga zlomka, mama je dnevnik našla, ga prebrala in… dobesedno znorela nad mano. Bila sem vse samo človek ne in od takrat nisem nobenemu zvezku rekla več “dnevnik” in ne boš verjel, še danes, ko kakšno misel kam zapišem zvezek skrijem… čistop odzavestno tako da ga potem iščem… Nimam lepih spominov na dnevnik, bolečina še sedaj leži na duši saj je bil potem odnos z mamo še katastrofalnejši, ker je še bolj izrabljala moje šibke točke :cry: :cry:

    20.11.2008 ob 09:39 | #

  20. Lucija pravi

    naredila sem eno “kozlarijo”, ne vem, kam po netu je odletelo, ko sem kar na obvestilu o komentarjih odgovorila in odposlala. drmagnum, tehnika mi res ni “jaka strana”, se opravičujem. sem pa nagovorila čivko in tisto, kar zdaj plava po netu, je glasilo:

    čivka, te zelo razumem v bolečini, ki jo povzročajo matere… tudi moja je in še vedno me hoče teptati, pa imam skoraj 50 let… a to moramo dati iz sebe… povedati, spraviti iz sebe… to bolečino, ta obup… dnevnik je le eden izmed načinov… in po moje zelo terapevtski… meni ga zdaj nadomešča moj blog… je še bolj terapevtski, ker so tukaj tudi komentarji… ker svoje bolečine podelim med bralce in s tem ko to počnem, so vse manjše…

    20.11.2008 ob 10:19 | #

  21. Dajana pravi

    Ana: :smile:

    20.11.2008 ob 11:18 | #

  22. Nevenka pravi

    Tudi jaz nimam dnevnika, samo svoj spomin in arhiv elektronske poštice.

    20.11.2008 ob 11:42 | #

  23. vlatka vlatka pravi

    drmagnum,

    imela sem eno obdobje, pa me je minilo, ker so ga brali drugi. In je končal svojo kratko pot.

    Sicer pa ohranjam v spominu samo tisto, iz česar se lahko kaj naučim. :)

    21.11.2008 ob 23:11 | #

  24. kamper pravi

    Kot mladostnik sem večkrat poskušal pisati dnevnik,pa sem jih potem vse uničil,ker se nisem več strinjal s tistim kar sem sam napisal.Sedaj imam pa 2obraza od katerega ne odstopam :lol:

    Všeč mi je tvoj komentar št 13,ki kaže na realno razmišljanje razumnega človeka brez plavanja v oblakih ali utapljanja v negativnih razmišljanjih.

    lp kamper

    22.11.2008 ob 19:11 | #

  25. kamper kamper pravi

    Kot mladostnik sem se večkrat lotil pisanja dnevnika,pa sem kasneje,ko se nisem več strinjal s svojim pisanjem vse uničil :lol: sedaj imam 2obraza od katerega ne odstopam :lol:

    Všeč mi je tvoj komentar št. 13 ,ki kaže na razumnega in realnega človeka brez nepotrebnega plavanja v oblakih in nekoristnih negativnih razmišljanj,ki lahko ohromijo telo in dušo.

    lp kamper

    22.11.2008 ob 19:44 | #

  26. roti pravi

    ah, najprej so bile spominske knjige, potem dnevniki … so nekje na podstrešju. mogoče jih bom šla iskat in bom v dolgih zimskih večerih obujala spomine na najstniška leta ;-)

    tudi jaz sem vesela razmišljanja pod št. 13. Mislimo na vas in vas lepo pozdravljamo.

    22.11.2008 ob 22:37 | #

  27. kamper kamper pravi

    Prvič mi ni hotelo oddati komentarja,sedaj sta pa kar dva :lol:

    24.11.2008 ob 07:21 | #

  28. drmagnum drmagnum pravi

    roti: :roll: naj dobra misel osmisli misli za življenje. Trpljenja in žalosti je bilo že preveč. Pozdrave vračamo.

    24.11.2008 ob 09:25 | #

  29. drmagnum drmagnum pravi

    kamper:pri tebi mi je všeč da ne odnehaš! :cool: :wink:

    Hvala! Še se bom trudil za iskanje poti, ki nas bodo osrečevale in nam dajale moči za življenje. :lol:

    24.11.2008 ob 09:29 | #

  30. drmagnum drmagnum pravi

    čivka:še sreča, da ga sam nisem pisal. :twisted: Tako bi me lahko še bolj prizadeli. Po svoje se mi pa smilijo starši, ki na tak način prizadenejo svojega otroka. :evil:

    24.11.2008 ob 09:34 | #

  31. drmagnum drmagnum pravi

    Lucija:se zgodi. :cool: Meni “se pa bere” prav simpatično. Ta elektronska komunikacija nas hitro poveže. Tudi na kraje, kjer jih preje nismo poznali. Čivka bi rekla: “Ni naključij! Vse je na ključ!” :roll:

    24.11.2008 ob 09:38 | #

  32. drmagnum drmagnum pravi

    vlatka:vse je z razlogom. :evil: Je pa tudi res, da se vse življenje učimo. Naše okolje pa nas opazuje kot jastreb svoj plen, da nas pokori, razoroži, onemogoči, razvrednoti, užali, ogoljufa. :mrgreen: Marsikomu smo ne da bi mi to vedeli močno v napoto. :oops:

    24.11.2008 ob 09:44 | #

  33. vlatka vlatka pravi

    drmagnum,

    ti ne morem oporekati,ker imaš prav :)

    24.11.2008 ob 23:54 | #

  34. solinar solinar pravi

    Sam sem začel pisati dnevnik (blog) za svojo Nežo, ko je bila še v trebuhu..to je za njo, da vidi kaj se je dogajalo, kaj sem razmišljal…všeč mi je kar počnem in po moje bo res lepo darilo za njen, kaj pa vem kateri rojstni dan ;-)

    1.12.2008 ob 10:14 | #

  35. drmagnum drmagnum pravi

    Solinar: tudi tvoj blog sem imel v mislih. Neži je to veliko darilo. Spomnim se, ko sva z ženo pisala obema hčerkama knjigo “Prvi koraki”. Ko sta odrasli, sta jo neštetokrat prebirali.

    1.12.2008 ob 10:57 | #

  36. majrim pravi

    moji dnevniki???…ufffffffffffff—-cel kup jih je..od 9 leta dalje…zdaj pa je v pisanju tisti najlepši…o moji princeski..in ko bo dopolnila 18. let ga dobi v roke…in takrat mogoče tudi moje :wink:

    1.12.2008 ob 19:53 | #

  37. drmagnum drmagnum pravi

    majrim: Vajina princeska, ga bo zelo vesela. Zanimivo je skozi obdobja prebirati zapiske in se ob posameznih dogodkih tudi nasmejati. Najina Petra, sedaj že gospa, se spomni posameznih zapisanih dogodkov, kot bi se zgodili včeraj.

    1.12.2008 ob 20:12 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL