 |
Vso to praznino ki je nastala ne bomo nikoli nadomestili. Upali smo do zadnjega.
Priznati smo si morali in te prepustili tvojemu svetu večnih sanj.
Kaj vse prinesejo mi sanje,
iz teme vleče se mi zgodba.
Mori in tlači moje spanje
ko hitim skozi različna ta obdobja.
V letih, ko sta moji dve hčerki bili še osnovnošolki se spomnim, da sem jima pripravljal za kosilo govejo juho in vanj zakuhal iz pšeničnega zdroba in jajca narejene knedeljčke. Še kot otrok se spomnim, da so jih dostikrat pripravili na raznih obarah. Najpogosteje pa zakuhali v govejo juho. Kuhali so se približno dvajset minut. Večina je bila po kuhanju trdih kot kamen. In ravno zaradi tega jih nisem oboževal. (beri naprej…)
Začetek dneva, ko sva se odpravila na pot je bil meglen. Blizu Celja se je skozi meglo kazalo sonce. Ko naju je pot počasi vodila skozi ravnice proti cilju, pa se je že zjasnilo.
Bila sva prva na ploščadi pred trgovskim centrom, kot je bilo dogovorjeno. Samo dve uri prezgodaj.
Je že moralo biti tako. Hitro je minil čas in z njim tudi trenutek, ko sva si s Kamperjem segla v roke. (beri naprej…)
Danes je zadnji rok za prijavo. Gledam spisek prijavljenih na blogu našega prijatelja. Prav rad bi se srečal z vsemi, ki smo uspeli priti na Bordonovo domačijo, ko nas je skupaj “zbobnal” Kamper. (beri naprej…)
Za nami je dobrodelna akcija. Vsak dan sem med temi zidovi. Potrebni so temeljite obnove.
Potrebujejo vsaj malo bolj živahne odtenke. Z njimi bi odpravili občutek, da se bolniki počutijo kot da so v bolnici. Manjka vrsta malenkosti v opremi, ki bi vsaj za trenutek zmedla te zaskrbljene in izmučene obraze bolnih. (beri naprej…)
Opazil sem ga samo za trenutek, ko so se nevihtni oblaki zbirali nad mestom. Samo v dobrih desetih sekundah so ga oblačne gmote prekrile.
 |
