Moj obroč

Kategorije

Strani

Ta trenutek na mojem obroču

web counter

 

Januar 2008
P T S Č P S N
« Dec   Feb »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Arhiv

Samo da od nas pade kakšen drobiž.

31.01.2008

Velja nenapisano pravilo, da se moraš nekomu zasmiliti, da ti prisluhne. Spomnim se sebe v najstniških letih, ko sem po Miklošičevi prodajal časopis. Nekaterim sem se zasmilil in so mi dali denar. Časopis so mi pa pustili.

Tudi danes nam po ulicah ponujajo marsikaj. Tako naletim na ljudi, ki želijo prodati pnevmatsko kladivo, drugi iščejo priložnost da prodajo izvod svojega časopisa, tretji ponujajo šopek cvetja. So pa tudi takšni med njimi, ki imajo vse to za razlog, da vas lahko ogovorijo in vam ob tem, ko na hitro razložijo kaj nudijo povprašajo tudi če se morda najde kaj drobiža. Pol eura bi bilo dovolj, če bi jim pomagali.

Dostikrat sem razmišljal , kaj bi storil, če bi bil v njihovi vlogi danes. Hitro mi je bilo vse jasno. Takrat ko sem jaz hodil po Miklošičevi, sem za prodani časopis dobil nekaj malega drobiža, ki sem ga konec dneva skrbno shranil.

To je bil del mojega načrta kako zaslužiti in si omogočiti nakup dobrin, ki si jih drugače nisem mogel privoščiti. Danes pa večina tako išče možnost, da se preživi. Bolj po volji jim je, da poprosijo mimoidoče za drobiž, kot bi ga na svoj način lahko vzeli, brez da bi mi to opazili. Danes nas po mestu ustavljajo ljudje, ki jim je namen, da nas z nečim prepričajo ali zamotijo. Samo da od nas pade kakšen drobiž. Na tak ali drugačen način.

  • Share/Bookmark
 

38 komentarjev »

  1. tanny tanny pravi

    meni so včasih ti ljudje zelo nadležni… ustavim pa se pri kakšni gospe ki prodaja šopke ali pa kakšen časopis kraljev ulice kupim…

    1.02.2008 ob 06:03 | #

  2. GRiSON GRiSON pravi

    Rade volje dam kakšen evro, tistemu, ki je pripravljen z delom nekaj zaslužiti. Sem pa prenehal, dajati drobiž klošarjem, iz preprostega razloga, ker ne želijo nič delati.

    1.02.2008 ob 07:43 | #

  3. močka pravi

    Mladi in zdravi bi morali imeti možnost in voljo sami zaslužiti, a žal velikokrat temu ni tako.

    1.02.2008 ob 08:22 | #

  4. Čivka pravi

    Grison, kako klošarji nič ne delajo??? :evil: Saj tudi prosjačenje je delo :mrgreen:

    1.02.2008 ob 09:49 | #

  5. Pia pravi

    Včasih dam kakšen drobiž, vedno in vsakomur pa ne. Lepo je komu polepšati dan! ;)

    1.02.2008 ob 10:52 | #

  6. IZMAVRICESTKANA pravi

    Jaz sicer zaradi narave dela hodim zelo malo po mestu oz. sem v mestu zelo redko. A če me kdo poprosi, tudi če vidim tiste glasbenike, ki igrajo na ulicah. Ne vem? Jaz ne morem kar tako mimo. Kakorkoli že. Od mene vedno pade kakšen drobiž. Res pa je to, da če bi najbrž vsakdan srečevala take ljudi, da bi se najbrž tudi omejila.

    Spomnim pa se, že kar dolgo nazaj, ko sem imela še drugo službo, v samem centru mesta. Mislim, da je bilo to v tistem času, ko so začela propadati določena podjetja. V enem malem parku (blizu Vinaga) so se pojavili prvi klošarji. Tam sem namreč parkirala avto in tako tudi moja prva bližnja srečanja z njimi. Ker je bilo to zame takrat nekaj novega, sem se jih v začetku zelo bala. Drvela sem 100 na uro mimo njih “NIČ NE VIDIM, NIČ NE SLIŠIM, NIČ NE ČUTIM!”

    Ker je sam center bil že od nekdaj problem parkiranja, tudi takrat, ko še ni bilo modrih con. Sem pač v tistem delu še vedno našla kakšen prostorček in seveda nisem imela kaj veliko izbirati, da bi se jim izognila. In tudi tiste jutranje zgodnje ure (včasih je bilo še temno, mi niso bile najbolj prijetne) Je pa bilo še nekaj drugega. Mislila sem: “Ma ne dam se vam. Jaz sem prej tu parkirala in bom še sedaj.” :D

    No, eno jutro znova tako lepo parkiram in iznenada se mi eden prilepi na vetrobransko šipo avtomobila :D Seveda sem se vstrašila in nisem vedela naj grem iz avta ali ne. Vraga, kaj bi te rad :) Trka mi na šipo in me kliče ven, da bi se rad nekaj zmenil z mano. Pogledam naokoli, če je kdo v bližini, da se bom vsaj drla, če bom napadena. :) Vidim dva pešca in nekaj prometa naokoli. o.k. iztopim. Sem pa se že psihično in fizično pripravila, da ga v skrajni sili s torbico nalopam. Torej v pozi: NIČ NAS NE SME PRESENETITI!

    No pa mi reče: “ČUJ PUNCA, ČE HOČEŠ, JE LAHKO TO VSAK DAN TVOJ PARKIR PLAC, SAMO ZA ENO BOMBO MI BOŠ MORALA DATI!” Bomba? Sem kar pripajtlala tisti drobiš, pa ne zaradi parkirplaca, ampak zaradi straha :) Komaj potem sem skapirala, da je bomba liter vina. :)

    Pa si je oslinil prst naredil velik križ na vetrobransko steklo in rekel: TAK ZDAJ PA JE TVOJ AVTO ŠE POSVEČEN IN TI TUDI, VARNA MED VOŽNJO IN POVSOD :D Najbrž je videl kolko sem prestrašena.

    In tako smo mi postali eni taki mali tihi frendi. Od takrat naprej sem se vedno režala, ko sem jih zagledala: In jutranji pozdravi: DOBRO JUTRO LEPA MLADA DAMA! :) Jaz pa: DOBRO JUTRO MOJI GOSPODI… Tu in tam je bilo kaj drobiža, ampak brez kakšnega nadlegovanja. No tisto, da mi bodo držali parkir plac ni ravno držalo… Sem pa bila posvečana :D tudi pozitivne misli nekaj pomagajo.

    Je pa res, da jih je bilo takrat še zelo malo… Je pa en spomin zame, ki ga ne bom pozabila.

    Res je vliko ljudi si je samih krivi za propad. So pa tudi taki, na katere so bili vršeni razni pritiski… Vedno je vprašanje zakaj se je človek odločil za tak korak. Nočem soditi na pamet. Lepo pa bi bilo, če bi bilo tega seveda čim manj. Imaš pa najbrž danes tudi veliko takih, ki se okoriščajo. Ne vem? Težko je soditi. A jaz menim, da vseeno bolje tako, kot pa tisti, ki kradejo ropajo in delajo škodo.

    Lep vikend in veselega pusta hrusta :D

    Majči, tebi in celi tvoji družini.

    Vilinček :)

    1.02.2008 ob 11:54 | #

  7. M&M pravi

    prileti proti meni fant z ruzakom, kao šolar….gospa, a mi date 200 tolarjev za vlak, pozabil sem vse doma. fant in zakaj laufaš od železniške proč,v središče mesta? ne, ne dam. pa je laufal naprej fehtat. dala pa sem celjskemu klošarju za kruh, zdaj ga ni več med živimi.

    1.02.2008 ob 12:57 | #

  8. prlek prlek pravi

    :wink: tisto kar pokloniš-daš se ti vrne z obrestmi.

    A dan danes je težko vsem dati saj je največ takšnih ki samo pričakujejo.

    1.02.2008 ob 13:53 | #

  9. snow snow pravi

    M&M tak fant je tudi mene fehtal češ da mora z vlakom v Ljubljano,….zadnjič pa sem kupila čokolado eni z majhnim otrokom ki je fehtala,se mi je otrok zasmilil

    1.02.2008 ob 15:52 | #

  10. prlek prlek pravi

    :oops: verjetno bi večina klošarjev bila bolj zadovoljna če bi lahko delala,tukaj je veliko težkih zgodb. :oops: :oops::oops:

    1.02.2008 ob 16:41 | #

  11. kamper kamper pravi

    Če začutim,takrat rade volje dam kak drobiž,če ga seveda imam :lol:

    1.02.2008 ob 18:43 | #

  12. Draksler pravi

    Vedno ko zagledam kakšnega glasbenika, ga najprej malo poslušam ( od daleč :D ), in mu vržem nekaj denarja v tisti kovček, ki ga imajo ponavadi pred nogami. Nazdnje, ko sem enega srečal, igral je na balalajko, sem mu vrgel kar 2 evra. Tip je res znal igrati in mi ni bilo škoda tistih 2 evrov, potem se mi je zahvalil, da je vzel klobuk dol in se nasmejal. Več ali manj sem bolj škrt, ampak glasbeniku vedno :wink:

    1.02.2008 ob 19:53 | #

  13. drmagnum drmagnum pravi

    tanny: tudi mene oblegajo predvsem opiti ali zafiksani mladci. “Pocukrano prijazno” me poprosijo, če bi jim morda odstopil kaj drobiža. :evil:

    1.02.2008 ob 20:37 | #

  14. drmagnum drmagnum pravi

    GRiSON:No morda so izjeme. Večina pa res ni pripravljena ničesar storiti, za denar. Prosijo ga pa na vsakem koraku. “Ta nabirka” teh meščanov mene moti.

    1.02.2008 ob 20:40 | #

  15. drmagnum drmagnum pravi

    močka:imaš prav. Imam občutek, da je država preveč v svoje okrilje vzela vse zasvojence. Pa ta metadonski program in odvajanje od drog. Ustvarjeni so pogoji, da se mladi odločijo, da bodo drogo uživali. Saj so opazili, da so zasvojeni dobro preskrbljeni. Do takrat pa a se je potrebno s takšnim načinom nabrati denar za svoj odmerek.

    1.02.2008 ob 20:46 | #

  16. drmagnum drmagnum pravi

    Čivka:ja delajo. Slab vtis in spravljajo ljudi s svojim prosjačenjem v neprijeten položaj. Pred vsakim, ki se postavi predme, naj bi jaz čutil usmiljenje in razumevanje. :oops: :evil:

    1.02.2008 ob 20:48 | #

  17. drmagnum drmagnum pravi

    Pia:tudi jaz. Samo pijanemu ali zasvojenemu pa nikoli.

    1.02.2008 ob 20:49 | #

  18. drmagnum drmagnum pravi

    IZMAVRICESTKANA: tudi sam sem naletel na podobne. Na parkirnem prostoru zraven Onkološkega, so tudi bili takšni dobrotniki. Za malo drobiža, mi je pokazal, kje je prostor za moj avto.

    1.02.2008 ob 20:56 | #

  19. drmagnum drmagnum pravi

    M&M;saj enkrat dvakrat. Ne rečem. Samo, da bi mi pa izpraznili žepe vsakokrat ko se pojavim v mesto. Ne to pa ne.

    1.02.2008 ob 21:00 | #

  20. drmagnum drmagnum pravi

    prlek: ja imaš prav. Enim je edina ideja kako priti do denarja, da začnejo po ulici prositi ljudi.

    1.02.2008 ob 21:01 | #

  21. drmagnum drmagnum pravi

    kamper:dam takrat, ko ocenim, da bi bil potreben pomoči, pa me je ogovoril samo za to, da bi opozoril nase.:neutral:

    1.02.2008 ob 21:02 | #

  22. vlatka vlatka pravi

    Danes je bil pred Šparom v Kopru krepki mladenič, ki je sicer klečal na kolenih, imel v roki kozarec od vode, plastični, star kakšnih 25 do 30 let, a bil videti popolnoma zdrav. In v kozarčku je bilo do polovice kovancev, ki so se svetili v barvi deset, dvajset, petdeset centov.

    Ko sem prišla v Špar, ga ni bilo. Ko sem odhajala iz Špara, je bil tam. Vsega skupaj je bilo kakšne pol ure.

    V tem času je zaslužil vsaj kake štiri evre, po moji presoji. Nič ni delal, le tam je bil. Dober zaslužek, pomislim sedaj.

    A dala sem mu vseeno nekaj drobiža. Ni bilo dosti, ne omembe vredno. Nekaj bakrenih kovancev. Kar sem pač imela drobiža.

    Vprašala sem: “Kako je?” Pa je rekel: “Hungarija”. Očitno se nisva razumela.

    Potem razlagam Galu, da bi pa ta krepak moški tudi lahko kaj drugega delal. Sa je bil videti popolnoma zdrav. In si mislim. To je njegova pot. Njegova služba. Saj ni prosil, le sta je tam z lončkm v roki. (Tudi trezen je bil.)

    In Bogve zakaj je to tako? Ima že razlog.

    In renično: nikoli ne moremo presoditi, kaj se dogaja v duši nekoga, ki je na tej poti.

    1.02.2008 ob 23:38 | #

  23. vlatka vlatka pravi

    drmagnum,

    vsak človek ima svojo pot. Eni redno službo, drugi neredno, a vsak služi življenju. Tako ali drugače.

    Če daš, daš. če ne daš, ne daš, tvoja odločitev. In vsi smo le ljudje. Ki se tako ali drugače obračamo v svetu.

    Je pa vseeno odgovrnost na nas samih. Kako ravnati, kako razmišljati. kaj komu dati.

    Ni vsaka situacija enaka. So eni, ki služijo s tem, in so drugi, ki so potrebni pomoči. kako prepoznati? Težko. zato se vedno odločimo po svoji vesti.

    Kar je edino pravilno.

    1.02.2008 ob 23:43 | #

  24. drmagnum drmagnum pravi

    vlatka: Več je teh “plati” naših usod. In tudi takšne so, ki si jih opisala. Ne vem pa, če je to eden od načinov, da rešimo svoj položaj.

    2.02.2008 ob 08:05 | #

  25. ana od srca pravi

    Vlatka! Prijateljica je vprašala enega mladega prosilca: Zakaj pa ne bi ti kaj delal, mlad in močan si! Rekel je: Zakaj bi delal, če pa takole dobim!

    Drmagnum, lp! Jaz skoraj nikoli več ne dam, rečem: Imam dest otrok in moram zelo šparati. Navsezadnje je to resnica. Ampak tisti, ki klečijo po tleh, me pa prav posebej prizadenenjo. Spada to v službo? Groza! Zdi se mi, da na nek način mene ponižajo s tem! Zadnjič sem videla med potjo na Pediatrijo celo eno žensko tako klečati. Ko sem se vračala, je začelo deževati, skopala se je na noge in zadovoljna odhlačala …

    Drmagnum, otroci so čisto nekaj drugega. Zadnjič sem enemu dala tisto, kar sem ravno kupila za svojega otroka, enkrat celo francoski rogljiček, pa ga enkrat na dve leti ali redkeje. Otroci v današnjih časih so s tem zlorabljani od odraslih. Včasih je bilo najbrž drugače.

    Lp, Ana :-)

    2.02.2008 ob 08:33 | #

  26. drmagnum drmagnum pravi

    ana od srca:dostikrat me zelo razjezi, ko nekateri prav tekmujejo kdo bo bolj slabo iz gledal. Jaz naj bi jim pa nasedel ne? Pa kaj hočemo, imamo ljudi, ki izkoriščajo našo dobroto.

    2.02.2008 ob 09:44 | #

  27. nevenka nevenka pravi

    Zame je z družbo, v kateri se razvija prosjačenje, nekaj narobe. Če pa kdo pošteno dela, bi pa moral dobiti pošteno plačilo, ne miloščine, s katero se ne da živeti.

    2.02.2008 ob 10:03 | #

  28. zdravje pravi

    Pred pošto v mestu vsak dan postopa en fant, ki prosi za malo drobiža. Pravi, da si bo kupil sendvič. Je pa dosti mlajši od mene, tako sem “ugotovila”, da bi bil že čas, da poprime za kakšno delo.

    2.02.2008 ob 11:12 | #

  29. drmagnum drmagnum pravi

    nevenka:tudi sam sem istega mnenja. Dajmo jim delo, da jim ne bo potrebno iti na cesto. Tako bomo vsaj vedeli, kdo bi rad “fehtaril” in nič delal.

    2.02.2008 ob 23:39 | #

  30. drmagnum drmagnum pravi

    zdravje:Pa tudi obrok bi si lahko spremenil. :evil:

    2.02.2008 ob 23:39 | #

  31. vlatka vlatka pravi

    drmgnum,

    verjetno ni, je pa lahko izhod v sili.

    3.02.2008 ob 00:10 | #

  32. vlatka vlatka pravi

    Nikoli ne očitajmo: zakaj. Nikoli ne vemo: zakaj. In nikoli ne vemo, kaj se nam lahko zgodi, kljub dobremu izgledu.

    Je že tako, da tako mora biti. Dalai lama je lepo rekel: če ne veš, in če ne dobiš odgovora, ne sprašuj.

    3.02.2008 ob 00:13 | #

  33. drmagnum drmagnum pravi

    vlatka:saj ne iščem odgovora. Sprašujem se pa lahko. Delat je treba. :oops: :evil:

    3.02.2008 ob 09:45 | #

  34. ana od srca pravi

    Vilinčica! Ti bi pa to, kar si povedala tu, lahko mirno objavila na svojem blogu … Lepo si napisala … Kralji ulice, kajne … Kralji ulice je zdaj revija klošarjev. Dejansko se eni obnašajo kot kralji …

    Drmagnum, tebi želim reči pa še tole ob misli na to, ko si ti kot otrok kaj prodajal. Pa ti SI prodajal. Drugače je, če ljudje samo prosijo. In če je tebi kdo kar kaj dal, krasno.

    Zelo težko mi je, če vidim otroke na cesti, otroke, ki morajo prositi. In tudi sicer pri vsakem pomislim, ali RES potrebuje? Sicer je jasno, da z njegovega stališča RES potrebuje. Ali potrebuje denar bolj kot jaz?

    V mestu večkrat vidim enega fanta, črnolasega, visokega … že več let je, ko sem mu dala neko večjo vsoto (zame veliko), ko je kazal recept za zdravila, ki bi jih rad kupil za svojo mamo. Ko nekdo recimo kleči ali prosi za take možne resnične stvari … recimo za operacijo svojega otroka, pa ima pri sebi neke poštempljane papirje … me zmeraj stsne od groze …

    No, in tistega črnolasega fanta sem videla potem še velikokrat, morda vedno z istim receptom … jaz nisem preverjala … Če bi jaz morala prositi, bi me bilo groza, če bi potem vsak lahko brskal po meni … Tako jaz nisem preverjala njegovega recepta …

    Meni osebno se zdi prošnja pogosto strašno ponižanje … Celo v šoli, ko dam prošnjo za subvencijo pri plačilu malic, je zame to zelo huda reč. Ne morem dojeti, da nekdo pa lahko kar tako projači … Ponos – kje ga ima?

    In tisti črnolas fant … Sem srečala eno gospo pri Tromostovju in sva se pogovarjali … in rekla mi je, da je v lekarni stala v vrsti za njim … on je potreboval igle …

    Dati človeku, ki resnično potrebuje, ja (čeprav včasih itak nimam kaj dati), toda dati kar tako … ZARADI njegove laži … Kako ločiti, kdo res potrebuje in kdo vsaj po nekih objektivnih merilih ne? Ne moremo, pogosto ne … So pa že videli take reveže prositi, potem jih je pa tudi že marsikdo videl kasneje iti nekam malo dlje do finega avta in se odpeljati …

    Meni bi bilo všeč, če bi bilo prosjačenje na cesti resnično prepovedano. No, tudi po domovih, seceda. Čeprav me je zadnjič čisto prepričal en Afričan, ki je (njegova zgodba) imel ponoči letalo za domov, denarja za vlak do … kam že, nekje v Avstriji ali Nemčiji, od kjer odleti letalo, pa še ne … Temu sem dala ne da bi se žrla, če me je mogoče zlorabil …

    Lp :-)

    3.02.2008 ob 10:25 | #

  35. fittipaldi fittipaldi pravi

    Najbolj donosno je igranje na karto sočutja. Oz. bolje rečeno na zmoten občutek krivde, da mi imamo, a oni nimajo. V mestih se potem takšen zaslužek kaj hitro nabere in starši se ne sramujejo poslati svojih otrok na cesto beračit. Simulirat raznorazne hibe in poškodbe.

    A kot namiguje vlatka, včasih pa je vse to res. Včasih so vse brazde resnične, vse roke polomljene, …

    3.02.2008 ob 18:00 | #

  36. drmagnum drmagnum pravi

    fittipaldi: imaš prav. Včasih je res. Samo teh v veliki večini ne najdeš na cesti.

    3.02.2008 ob 20:44 | #

  37. drmagnum drmagnum pravi

    ana od srca :Takrat ko človek da, da. Ko pa ugotoviš, da smo postali žrtev, tako kot pravi fittipaldi:igre na karto sočutja, je pa hudo narobe. Ravno tega početja je največ in to najbolj obsojam. Moramo v prihodnje oceniti, kaj storimo. Največkrat smo potrebni bolj sami te pomoči, ki bi jo takšnemu namenili.

    3.02.2008 ob 20:48 | #

  38. ana od srca pravi

    Drmagnum … žal največkrat ne vem, kaj je res. Če bi se ustavila in se pogovarjala s človekom, bi morda dojela kaj več. A samo morda. O narkomanih velja, tako pravijo, da znajo gladko lagati, ker jim je droga največ. Tudi ljubezen med njimi (lepa lahko) je ponavadi na drugem mestu, če gre za drogo. To dokazuje tudi knjiga (tudi film po knjigi)Mi otroci s postaje Zoo. Komu naj verjamem? Zdi se mi pa, da jaz, tudi če ne bi imela res nič, ne bi šla prosit na cesto. Torej če sklepam po sebi, bi na cesti nihče ne prosil. Kaj je ponos? Ali pa je napuh, da ne prosiš, če nujno potrebuješ? Mnogi ljudje, ki prosijo po cesti, me prizadenejo, me nekako delajo krivo. Fittipaldi, prav imaš. Vse dobro! :-)

    4.02.2008 ob 00:32 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL