Ostal sem brez okusa.
Dobro da imam dober spomin. Pred približno štirimi leti sem se moral dokončno sprijazniti z dejstvom, da ne bom več okusil dobre mlečne kaše, odličnega golaža, še bolj slastne kuhane prekajene klobase. Ostal sem brez okusa. Pred tem nisem nikoli razmišljal o tem kako je človeku, ki nima okusa.
Danes pa se mi iz dneva v dan potrjuje, kako pomembni so spomini na vse te okuse, ki so se mi prepletali v mojih ustih in mi dajali užitek ob hranjenju. Podobno je s pijačo. Kozarec črnega vina, je že po svojem okusu dostikrat prispeval k velikemu užitku po poslasticah, ki sem jih bil deležen ob tanko narezanih rezinah pršuta in dobrega sira. Brez okusa je vino postalo samo tekočina.
Hranjenje ob izgubi okusa postane del potrebe. Užitka ni. Tudi želje po hrani upade. Nekaj časa sem bil zbegan. Potem pa sem se spomnil. Spomini. Ni mi bilo težko vpoklicati občutke, kakšen okus ima katera od mojih omiljenih jedi iz mesa in jedi, ki jim jaz preprosto rečem: ” Za na žlico.”
S pomočjo spominov na okusno hrano si tako vsakokrat prikličem željo po hrani. Morda je res, da lahko danes marsikaj zaužijem, kar pred leti, ko sem imel okus ne bi pojedel. Je pa tudi res, če ne bi imel dobrega spomina, bi danes brezvoljno premleval hrano, in bi jo zelo težko pojedel.
če se lahko malo pohecam, je to zdaj blagoslov za tvojo ženo, lahko ti skuha karkoli, in ti boš pojedel brez pripomb
…
29.01.2008 ob 19:06 | #
sj to je ponavad tko dokler neki mamo ne cenmo dost ko pa to zgubimo se pa zavemo kaj smo mel pa da tega ne mormo dobit nazaj. velikokrat se to zgodi v zivljenju.
29.01.2008 ob 20:17 | #
drmagnum,
še dobro, da ti je ostal okus po tvoji Neni. (Bodi vesel, da jo imaš. In zato se lahko vsakokrat zahvališ Bogu. In kot bi rekla moja mama: vsak dan jo lahko poljubiš na rit.) Vse ostalo pa lahko zanemariš. Tvoja Nena je najboljši okus, kar ga lahko imaš. In itak ona poskrbi za vse ostalo.
Vesela sem za vaju.
Da se imata.
29.01.2008 ob 21:56 | #
Velikokrat te kaj takega “nepričakovano” doleti … Potem si pravimo: Zakaj nisem na to pomislil prej ! Mogoče bi lahko kaj rešili… zdaj je kar je…” Kaj moremo. Se zgodi.
29.01.2008 ob 22:08 | #
Vedno so stvari, ki jih lahko zgubimo in nam ne bo vseeno. In nekatere tudi bomo. Upam (prepričana sem), da imaš druge stvari, ob katerih uživaš. Lepo se imej!
29.01.2008 ob 22:57 | #
Ni ravno prijetno, nič ti ne zavidam. A so stvari, ki so pomembnejše od okusa. Veliko ljudem hrana itak pomeni nadomestilo za druge kvalitete v življenju. Tebi se to ne more zgoditi. Torej ima stvar tudi pozitivno plat.
30.01.2008 ob 06:40 | #
akvarij:Sedaj se dostikrat zgodi, da mene vprašajo če je bila hrana v redu. Seveda jim z veseljem povem, da tako dobro že dolgo časa nisem jedel.
30.01.2008 ob 07:47 | #
Blaž:to je cena, ki sem si jo moral vzeti v zakup, da sem obstal. Če tega radikalnih posegov zdravljenja ne bi bilo, bi pa pač z okusom “odšel”.
30.01.2008 ob 07:49 | #
vlatka:Vesel sem, da se imava. Vse drugo, pa je tako kot je. Vesel sem, da jo imam ob sebi.:roll:
30.01.2008 ob 07:51 | #
Draksler:Kar se je zgodilo je nič v primerjavi z življenjem. Je pa veliko v primerjavi z okusom.:cool:
30.01.2008 ob 07:53 | #
1danica:to svojo izkušnjo sem napisal za to, da bodo tisti, ki so ravno tako ob okus vedeli, s čim vse si lahko pomagajo. Drugače pa sem kot vrsto preostalih stvari, kar se tiče mojih posledic bolezni že vzel za svojo ceno, da sem lahko z vami.
30.01.2008 ob 07:55 | #
nevenka:Imaš prav. Vse te težave, sem si obrnil sebi v prid. Tako danes uživam v aromah, ki jih pred tem nisem. Postal sem odličen kuhar. No vsaj tako pravijo moje dame.
30.01.2008 ob 07:58 | #
huh neprijetna zadeva. Važno da si se znajdu.
30.01.2008 ob 08:35 | #
No tako, pa si izostril vonj in vid…..malo dekoracije in užitek je tu!:wink:
30.01.2008 ob 08:44 | #
No vidiš, kako lepo je, če ima človek dober spomin
30.01.2008 ob 10:19 | #
Prijatelj vse dobro ti želim in čim manj izgub, ki ti jih zakuha bolezen v času, ko smo skupaj .
30.01.2008 ob 11:20 | #
si sploh ne morem predstavljati, da ostaneš brez okusa… kot si rekel: dobro da imamo spomine
30.01.2008 ob 14:22 | #
tanny:ti lahko povem, da se tudi sam najprvo nisem mogel misliti, kako bo šlo brez okusa. Pa saj pravijo:”Slep vidi več od nas, ki vidimo.”
30.01.2008 ob 14:34 | #
vvooodnarka:enako tudi tebi. Lep pozdrav. V takšni druščini, je vse lažje.:roll:
30.01.2008 ob 14:37 | #
Čivka: dokazano, da se od spominov da živeti.
30.01.2008 ob 14:37 | #
Muki:ja še dobro da sem se “znajdu”.Če se nebi bi pa shiral.
30.01.2008 ob 14:39 | #
nada:nekaterih reči ne poznaš, dokler se ne srečaš z njimi. Tudi z okusom je podobno. Sedaj vem, da jemo tudi z “očmi” in okušamo tudi z vonjem. Oba čutila sta zelo pomembna pri hranjenju.
30.01.2008 ob 14:41 | #
Hvala
Je pa znano, da zaradi izgubljenih čutil se ostale bolj izostrijo dokler je človek zdrav.
Čez zdravje ga ni 
kemija eno regulira in drugo oslabi na račun tega kar ohranja (stranski učinki).
Vse dobro
z vsakim jutrom v nov dan hvaležno s tem kar imamo 
, vvooodnarka !
30.01.2008 ob 15:00 | #
Saj nisi edini,tisti ki kuhajo v bolnišnicah tudi nimajo okusa
30.01.2008 ob 16:03 | #
kamper:no sedaj si me pa spravil v smeh.
Takoj sem pomisli, da bi me sedaj vodstvo onkološkega inštituta (OI) povabilo, da jaz ocenim kvaliteto hrane na OI. 
30.01.2008 ob 17:21 | #
Kamper
Ob tem sem se spomnila na pripetljaje
v Izolski kuhinji. Meni ob tem ne gre več nasmeh 
.
30.01.2008 ob 17:35 | #
Najbližje, kar si temu predstavljam, je zobozdravniška inekcija, ki ti omrtviči vse v ustih. Lahko bi lizal ježa, pa ne bi čutil nič
Pismo… da nikoli več ne bi doživela okusa čokolade… pina colade… lignjev… musake… uf.
Sočustvujem s tabo.
30.01.2008 ob 17:58 | #
tinamalina:Če je izguba okusa, za ceno življenja je ta nepomemben. Te pa razumem, da se ti zdi vse skupaj en velik
30.01.2008 ob 18:38 | #
Vedno nekaj izgubimo, enostavno ne znamo dovolj dobro paziti. Važno je, da je spomin, le kaj bi se zgodilo, če bi izgubil še to.
30.01.2008 ob 19:33 | #
GRiSON:Ja dobro, da imam dober spomin.
30.01.2008 ob 19:37 | #
Sploh si ne predstavljam, kako to mora biti. In obenem respekt, da težave rešujete tako, kot jih.
31.01.2008 ob 01:45 | #
fittipaldi:tudi sam sem se v začetku zaskrbljeno spraševal, kaj sedaj. Vrsta jedi, mi preprosto ni teknila, kaj šele, da bi jih jedel. Za to je zelo pomembno, da znotraj sebe najdemo motiv in razlago, kako bo v prihodnje. Veliko naših težav in problemov je v “glavi”.
31.01.2008 ob 07:26 | #
dragi moji skeptiki sivih celic….. naj vas ne skrbi spomin…..jaz sem recimo pri svojih 71 zelo čila in zdrava, za na Triglav, res da so mi napisali Alshajmerjeva bolezen v kartoteko a za to jaz nimam skrbi, (jo imajo moji bližnji)…..zatorej ! nič bat če vam mozek škripne to nič ne boli in vsak dan je nov dan z množico novih pripetljajev ha,ha saj res, kaj sem hotela napisat?
31.01.2008 ob 09:08 | #
nada:Še sreča, da imamo prijatelje. Se strinjam. Hotela si pa napisat najbrž komentar na mojo objavo.
31.01.2008 ob 09:44 | #
Uff, to mora biti pa kar napor, sploh, ce si dejansko gurman in uzivas v hrani. Meni je nadlezno ze ob kaksem hujsem prehladu,ko dejansko sploh ne vem, kaksen okus ima dolocena stvar. Ampak rpivaditi se je bilo treba. Dobro, da imas vsaj spomine.
31.01.2008 ob 11:32 | #
Ja, res je, kot praviš, tudi z “očmi ” jemo in to velikokrat. Saj je res tako: nekje izgubimo, pa drugje dobimo, ane?
2.02.2008 ob 11:04 | #