Ne razmišljaj o stvareh, ki so že za tabo.
Dan, ki mi ga je bilo težko prestati. Prebolel pa ga še dolgo ne bom. Ostal bo kot “pomnik” v moji glavi.
Kar naenkrat so se mi pojavile različne slike, ki sem jih podoživljal na tem oddelku, kjer je Majča včeraj pričela s svojo kemoterapijo. Večina sester in osebja se je zamenjalo. Zdravniki, večina tudi. Zidovi in pa ta povsem neopredeljen utrip pa ostaja isti.
Ko sem nekaj trenutkov postajal po hodniku z Neno me je obšla ponovno tisti misel:”Kaj počneš še tukaj?”. Postal sem nervozen in nisem zmogel sam s sabo prenesti vsega tega pritiska, ki se je tako zavlekel v moje misli. Ves čas sem si govoril:”Daj saj zmoreš! Ne razmišljaj o stvareh, ki so že za tabo”.
Spoznal sem, da so dogodki, ki imajo tako neizmerno moč, da lahko povsem izničijo in v trenutku spremenijo moje razpoloženje ob misli na dni, ko sem mislil, da vsega tega ne bom zmogel.
Moram. Za Majčo je sedaj prvi del kemoterapije. Čez sedem dni pa še drugi del. Do takrat, pa upam, da me vračanje v to okolje ne bo spet zlomilo.
Breme preteklosti je lahko zelo obremenjujoče. Odvrzi ga, da bo korak lažji! Vso srečo!
17.01.2008 ob 10:06 | #
Sorry….nisem čisto na tekočem….sem se šele v sredo vrnil iz Kenije. Skoraj 3 mesece brez interneta. Bom v bodoče bolj bral tvojo stran in si prišel notri…
Lep pozdrav, Lazy Peter
17.01.2008 ob 10:58 | #
Vem, da ni lahko, preveč vsega se je nabralo, pa kljub temu: pusti včerajšnji dan, saj je minil. Za danes in jutri je vredno živeti. Naj vas spremlja sreča!
17.01.2008 ob 12:27 | #
Najlažje je reči pozabi pusti, saj je mimo. Vem da ni lahko, ampak s svojimi strahovi se je najbolje na polno spopasti. Iz tistih prostorov si izstopil kot zmagovalec in naj se to ponovno zgodi…
17.01.2008 ob 12:46 | #
Drži se! Iz misli boš dal stvari, ki jih boš lahko,in ko jih boš lahko. Do takrat pa poskusi vanje vtakniti še kaj lepšega in bolj pozitivnega. Med ljubimi in dragimi ljudmi to ne bo pretežko, si mislim. Čisto resno: bodi močan, drži se, isto želim tudi Maji.
17.01.2008 ob 13:40 | #
Pa se nsi vprašal v tistem trenutku, zakaj si začel podoživljati stvari in od kod so prišle? Verjamem, da so bili občutki močni in nevzdržni ampak verjemi mi, da so bili v tistem trenutku še kako zdravilni za tebe, saj so planili iz tvoje podzavesti, kamor si jih takrat potlačil, ko si sam hodil po tej poti. Ne boj se teh občutkov čeprav mislim, da se ne bodo več pojavili v tako močni obliki, te bodo pa zagotovo spremljali celo življenje. Sprejmi jih, saj so del tebe in ko jih boš sprejel bodo izgubili svojo moč nad teboj. Ne pozabi, ravno zaradi teh občutkov si postal tako močna osebnost, kot si, torej…
Objemček!
17.01.2008 ob 23:07 | #
Drmagnum! Kot pravi Čivka: del tebe so … A počasi počasi bodo spomini manj težki, mnaj boleči … In redkeje se bodo pojavljali!
Tudi sama poznam to … Kakšni spomini od zdavnaj nekoč, tudi prav iz otroštva, tako izbruhnejo, da včasih prav zaboli … Zaboli kot je bolelo včasih! Vidiš, to je to, ker nismo otopeli!!! Otopeli nekako niso živi!!!
Ali pa porodnišnica – ko mi je rekla zdravnica, da moram v porodno, jaz v lok, ne grem … še … In ona: VI BI PA MORALI BITI UTRJENI NA PORODNO SOBO! Ja, zakaj bi morala biti utrjena? A? Pač nisem -bila – bilo me je neizmerno strah … in kaj, če sem šla tedaj rodit devetega otroka!?
Mislim nate, Drmagnum, in na vse tvoje!!!
18.01.2008 ob 02:39 | #
Pia: Zame je bila to povsem nova izkušnja.
18.01.2008 ob 08:39 | #
veter14: Dobrodošel doma. Se beremo.:roll:
18.01.2008 ob 08:40 | #
Zdravje:Ko človek vse znova in znova podoživlja trenutke, se mi zdi, da jim ne bo konca. V nekaterih delih je še toliko “mene”, da kar čutim, kako mi je v trenutkih zastajal dih, ko sem spremljal svoje zdravljenje. Življenje je pa zame poseben dar, ki si ga ne dam vzeti.
18.01.2008 ob 08:44 | #
strojnik:tvoj komentar mi je dal misliti. Imam občutek, da bom zmogel. Čeprav je človek zmeraj na svoji “miselni preizkušnji”. Zmedejo in zbegajo te, potem pa ne vem več, kdo v tej pojavi naj bi mene ogrožal. Bom zmogel. Pa saj sem zmagovalec praviš ti.
18.01.2008 ob 08:48 | #
čivka: sem se vprašal. Potem pa. Še sam ne vem. Morda so spomini in okolje tako vplivali name. Mi je pa lažje. Tudi zaradi tebe in tebi sorodnih mnenj, ki ste mi jih napisali. Hvala. Objemček tudi iz moje strani.
18.01.2008 ob 08:53 | #
ana od srca: Hvala ti. Tudi jaz sem z mislimi dostikrat z vami. Imaš prav, zakaj bi morali biti utrjeni. Dogodki, nas včasih okrepijo drugič pa s svojo močjo tudi oslabijo.
18.01.2008 ob 08:59 | #
Drmagnum, a vendar nam prav ta intenzivna, močna doživetja, izkušnje dajo moč razumevanja drugih … Prinašajo nam širino! Res je pa, da marsikdo obsodi občutljivega človeka, češ se to ne spodobi. Saj je bilo mene sram tistih solz. Nad njimi nisem imela kontrole. Toda nisem šla v porodno, temveč za nekaj ur domov in potem malo bolj pripravljena nazaj.
Tako, Drmagnum, želim tudi tebi!!! Hkrati ti tisti prostori pomenijo tudi veliko upanje za Majo … Saj ni čudno, da je človek ves pretresen. Hudo, in hkrati z žarki svetlobe! Rada te imam! Bodite taki kot ste, iskreni … res mislim, da ni “biti samo močan” najpomembnejše! Še špmembnejša je ljubezen, ki se kaže tudi skozi vsa tvoja občutja!
18.01.2008 ob 09:09 | #
ana od srca:Hvala.:lol:
18.01.2008 ob 09:30 | #
če lahko pozabiš na preteklost ti je veliko lazje
18.01.2008 ob 15:18 | #
Boš videl,sčesoma se boš samo nasmejal na te svoje spomine
18.01.2008 ob 21:54 | #
Včasih preteklost enostavno pride na plan in je ni za zatirati ali odmišljati …
Ampak rešpekt pred vašim pogumom. Uspelo vam bo.
19.01.2008 ob 13:17 | #
Blaž:Ne vem kako močno se mi posamezni trenutki zapišejo. Do sedaj nisem našel “tehnike” da bi to zabrisal.
19.01.2008 ob 14:11 | #
kamper: močno upam. No tudi sedaj mi je lažje. Samo ti trenutki zgleda priplavajo na dan. Pa spet odidejo v pozabo.
19.01.2008 ob 14:14 | #
fittipaldi; imaš prav. Samo počasi moram odmisliti moč tega sporočila, da občutki in razmišljanja ne bodo preveč vplivala name.
19.01.2008 ob 14:15 | #
fittipaldi
, prav to! To si ti, Drmagnum, z vso svojo težko preteklostjo vred, z upi in strahovi, gotovo kdaj skrajno ma tleh … In prav to je v tebi in je tvoje … In nič(esar) ni za zavreči, saj te gradi, te uči, te dela razumevajočega, toplega … Bodi blagoslovljen! (Oprosti za besedo, morda ti ne bo prijetna, želim ti pa prav to!!!) 
19.01.2008 ob 14:15 | #
fittipaldi; imaš prav! Samo poskrbeti moram, da se mi vsa ta občutja ne bodo vedno znova zapisala in me obremenjevala.
19.01.2008 ob 14:17 | #
Drmagnum, kako lepo, hkrati sva tukaj pri tebi! Mnogi dogodki ohranijo svojo moč. Vem. Ko sem že mislila, da sem nekaj prebolela, da je končno nekako mimo, je lahko en sam majhen dogodek, ki me je spomnil na tistega prvega, sprožil, da je z vso silo izbruhnilo VSE hudo od takrat nekoč …
Včasih pa začutim tudi hvaležnost za vse hudo! Včasih se lahko objamem, samo sebe, se imam rada, se sprejmem, z bolečinami vred …
Ampak prav zbrisati ničesar ne moremo, ne smemo. Kdor skuša zbrisati težke spomine, zbriše del sebe. Moremo pa omiliti pogled … Moremo celo pluse najti … v vsem hudem, groznem …
Objem,
19.01.2008 ob 14:22 | #
ana od srca: Hvala ti za oporo. Tvojih želja nikdar nisem razumel za slabo. To je povsem tvoja želja in Če si mnenja naj bom blagoslovljen je to tvoja volja. Cenim vsakogar, ki ima srčno ljubezen do sebe in jo tudi takšno poklanja drugim. Hvala in sem vesel tvojih komentarjev. Skupaj zmoremo. Sam se pa moram zelo truditi.
19.01.2008 ob 14:32 | #
Sebe imeti je včasih precej težko
. Res. Ker sami sebe tudi krivimo za vse mogoče, kar se nam je hudega zgodilo … Pa velikokrat ni resnične krivde, marsikdaj je le sama prisotnost nekje v nekem času … In BITI ni greh … BITI je dar, zame je božji dar! In veš, to, da sem, si … je res dar zate, zame … ne glede na to, kako sva kdaj čutila … ko ni bilo toliko ljubezni, kot sva jo potrebovala!
In zdaj delava oba vsak po svojih močeh … Objem! 
19.01.2008 ob 14:40 | #
drmagnum,
vse ti je že čivka povedala.
Ko se soočiš s stvarmi, ki te begajo, te ne begajo več. ž Majči pa vse najboljše na njeni poti.
19.01.2008 ob 23:25 | #
vlatka: Hvala. Vem, da se ti zapiše za zmeraj. Prav pa bi bilo, da se mi te občutki ne “vračajo” v taki meri, kot sem jih bil deležen sedaj. Vsega po malem ima človek dovolj. Vem da zmorem in tudi sedaj vem, da vse kar se mi dogaja ne bo vplivalo na moje življenje v prihodnje. To zadnje me drži pokonci.
20.01.2008 ob 09:12 | #
Vlatka pravi: “Ko se soočiš s stvarmi, ki te begajo, te ne begajo več.” Res … Verjetno je pa od različnih dejavnikov odvisno, kako hitro in kako dokončno se to zgodi … Resnica je tudi ta, da so prav v tej bolnišnici tebi uspešno pomagali … Veliko naj je, ki mislimo na vašo družino in vas bolj ali manj tiho podpiramo!
20.01.2008 ob 09:25 | #
ana od srca:Tudi to je res. Ravno zaradi svojih spominov, ne morem včasih dojeti, da se z Majo vračava zaradi njene bolezni, znova in znova. Vprašanj je veliko. Čutim pa, da bo enkrat za mojo Majčo tudi zadnjič.
20.01.2008 ob 09:33 | #
Res, Drmagnum, in ravno tam se dogaja močno upanje!!!
20.01.2008 ob 13:54 | #