Kaj vse se “naplete” v otroški glavi.
Bilo mi je šest let. Z mamo sva stanovala v kletni sobi stare hiše v Dobrunjah. Ko sem se zunaj igral s sosedovimi otroci me je mama poklicala naj pridem nekaj pogledat.
Ko sem vstopil v sobo sem obstal in začuden gledal nekaj časa mamo pa zopet po celotni sobi. Izpod postelje je prihajal zvok harmonike. Nič mi ni bilo jasno.
Vem samo to , da sem presenečen in prestrašen obenem počasi zlezel na tla in pogledal pod posteljo, kjer so veselo “vlekli harmoniko”. Bil je samo lepo izoblikovan “zabojček”, ki je na osvetljeni plošči imel lepo zeleno mačje oko.
Mama me je pogledala in mi povedala, da je to radio Savica.
Vsak dan sva ga poslušala. Vedno pa me je zanimalo, kako majhni morajo biti vsi “muzikantje”, da lahko igrajo na tako majhnem prostoru? Ni mi dalo miru.
Ko mame ni bilo doma sem odstranil zadnjo stran, da bi pogledal, kje se skrivajo vsi ti možici. Še sreča, da je bil izklopljen. Potem bi bila škoda še večja in tudi meni najbrž elektrika ne bi prizanesla. Ko se danes spomnim, mi gre na smeh. Kaj vse se “naplete” v otroški glavi.
drmagnum,
otroci mislij čisto logično. In ti si tako tudi mislil.
25.11.2007 ob 22:15 | #
Jaz sem mislil, da so ljudje v televiziji.
25.11.2007 ob 22:17 | #
jaz sem pa naš prvi radio razstavila na prafaktorje v želji, da najdem vse tiste ljudi in ansamble.
pa pri telefonu sem tudi slušalko razstavila.
25.11.2007 ob 22:56 | #
zabavno
tudi mi smo imeli nekaj takega včasih doma pri starem atu.. ampak je bil visoko na polici, nedosegljiv mojim rokam 
verjetno z razlogom 
25.11.2007 ob 22:56 | #
vlatka:
Kašpar: Pa saj je neka logika. Kdo bi pa vedel, ko si majhen.
Katarina: Ko otroku uide “raziskovalni duh ” iz stekleničke je marsikaj v kosih. Zanimivo , da imaš ti tudi podobno izkušnjo otroškega raziskovanja za sabo.
saily: Stari ata je že vedel zakaj mora biti radio na visokem. Opažam, pa da nas je kar nekaj, ki bi radi posameznim stvarem prišli do konca.
25.11.2007 ob 23:21 | #
26.11.2007 ob 07:10 | #
Otroška logika je tako simpatična. Lep pozdrav!
26.11.2007 ob 08:01 | #
prlek:Dostikrat pomisli. Pa sem res rojen pod srečno zvezdo!
26.11.2007 ob 08:06 | #
Pia:Si me spomnila na trenutke, ko sem malemu nabritemu fantiču hotel dopovedati, da se ne more usesti v mali avtomobilček. Pa je kar neprestano poskušal in mi na svoj način, po svoje hotel pokazati, da mu bo “enkrat ” že uspelo.
26.11.2007 ob 08:09 | #
Zanimivi spomini. Vsak od nas jih nosi v sebi in najbrž se je vsakemu od nas dogajalo kaj podobnega…
Lepo mi bodi in čim lepši teden ti želim!
Objem od vilinčka!
26.11.2007 ob 14:35 | #
Hm, eden redkih spominov, ki seže dlje kot do tretjega leta, je tudi pri meni radio. Mi ga nismo imeli. Imela ga je soseda v sosednji podstešni sobici. Imela je lično leseno poličko na steni in najbrž zelo tak radio, ko si ga ti poslikal. Celo podstrešje ljudi se je včasih zbralo za mizo in smo skupaj poslušali. Vem, pa da je soseda rekla, potem, ko sem bila že večja, da so me bile same oči, in da sem rekla samo: A vi imate pa radio??? In potem so me spet bile same oči in ušeska tudi. Presneto je moralo biti fajn imeti svoj radio. Spomini so pa lepi. Danes se mi redkokaj zdi nekaj tako zelo posebno in človek se kar nekako redkeje veseli, časi so drugačni…a sedaj smo že tam, da je človek lahko vesel že samega nasmeha in drobnih prijaznosti. Te so postale redke. lp Nevenka
26.11.2007 ob 17:33 | #
Joj, ata Magnum, ti si tko simpatičen!
26.11.2007 ob 17:48 | #
midva z bratom dvojčkom sva imela vse v svojih rokah.
bila sva tako rekoč mamin in očijev gazda. diktirala sva bioritem, obnašanje staršev,… kakršnikoli posegi, da bi zakrili nedovoljeno niso uspeli 
tako sva vsemu prišla do dna. ali pa ne in so nama starši kaj takooo dobro zakrili, da se tega niti ne zavedava 
26.11.2007 ob 18:21 | #
Pri nas je bil velik radio visoko na polici in ko sem se stegnil sem ravno dosegel cigarete niška morava,ki jih je tam hranil oče
26.11.2007 ob 18:56 | #
Ja, res zanimivo, da smo vsi gruntali, koliko ljudi je tam notri in, da se tega še čisto dobro spominjamo
26.11.2007 ob 21:53 | #
Jaz pa še zdaj ne razumem, kako vse to deluje!
Vesela pa sem, da deluje!
Moj brat je prvič telefoniral, ko je bil pri vojakih. Tam je delal v ofocirskem domu in ko je revež moral dvigniti telefon, je začel vpiti vanj – logika, seveda, kako pa naj ve, da s telefonom daleč slišiš!?
26.11.2007 ob 23:12 | #
ana: Je še veliko reči, na katere tudi sam nimam odgovora kako delujejo. Jih je pa zanimivo raziskovati.
27.11.2007 ob 21:08 | #
Nevenka: tudi pri naju so sosedje in ostali iz ulice prišli poslušat poročila ali pa čestitke. Dostikrat je bila kletna sobica premajhna za vse.
27.11.2007 ob 21:10 | #
Kristina Modic: joj Tina. Hvala enako!
27.11.2007 ob 21:11 | #
jakob007: zanimiva vajina izkušnja. Vse pod kontrolo!
27.11.2007 ob 21:12 | #
kamper: cigarete si lahko pogledal. Radio pa nisi smel nič “šraufat”
27.11.2007 ob 21:13 | #
zdravje: mene še sedaj zanima, kako je katera od takšnih glasbenih skrinjic sestavljena?
27.11.2007 ob 21:14 | #
Še dobro, da so taki otroci… pa tudi dobro – po svoje – da mnogi mislijo, da je čisto samoumevno. da se zgodi ve mogoče, če tipkaš in klikaš… A si predstavljate, kaj bi taki Magnumi naredili z računalnikom… Ojej!
27.11.2007 ob 21:36 | #
enadanica: ne vprašaj. Računalnike pa še danes “šraufamo”:oops:
27.11.2007 ob 22:08 | #
28.11.2007 ob 15:58 | #