Na njen rojstni dan
Se mi je zgodilo pred leti. Sam ne vem po kakšnem naključju. Mamo sem peljal v tovarno Saturnus. Del Pokopališke je bil zmeraj pol otrok, ki so se ob takšni uri vračali peš iz šole. Zgodilo se je iznenada. Iz gruče je fant zagrabil deklico za torbo na hrbtu in jo dobesedno vrgel na cesto. Meni pred avto. Nekaj trenutkov pred tem, sem pomislil, da moram upočasniti avto, zaradi otrok. Jaz sem že zavrl in skoraj ustavil avto. Žal sem deklico s prednjim delom vozila zadel. Na hitro se je pobrala. Sam ne vem, kdo je bil bolj bled. Vem samo to, da je ves čas odklanjala, da bi jo z avtom peljal domov. Ves čas sem jo spremljal, do doma. Staršev ni bilo doma. Sosedom sem povedal, kaj se je zgodilo in jih prosil, da pokličejo starše in jim povedo, kaj se je zgodilo. Vse se je dobro izšlo. Deklica je imela samo nekaj prask. Zaskrbljena mamica, je takrat delala na Travmatološkem oddelku Kliničnega centra. Pregled je pokazal, da nima resnih poškodb. Vse to se ji je zgodilo na njen rojstni dan. Čez leta sem se srečal z znancem, ko mi je med razgovorom omenil, da njegova hčer praznuje osemnajsti rojstni dan. Razložil mi je, da jo je pred osmimi leti pred šolo zbil avto in da je od takrat zanjo najbolj srečen dan v življenju. Dejal je, da ne ve kako, ampak bi si še danes po toliko letih želel zahvaliti človeku, ki je zaradi previdne vožnje preprečil nesrečo. Nekaj časa sem ga poslušal. Povedal mi je, da ga sosedje navidez poznajo, samo nimajo o njem nobenih podatkov. Naj prvo nisem mogel verjeti, potem pa sem mu povedal, da sem bil to jaz. Kakšno naključje. To dekle je sedaj že gospa. Mateja je končala arhitekturo in še to možnost sem imel, da sem jo spoznal. Naj ji bo sreča v življenju naklonjena še naprej. Naključje pa je hotelo, da sem v očeh staršev človek, ki ji je podaril za njen rojstni dan novo življenje.
svasta, mislim, da si zdej porabil svoj zivljenjski fond nakljucij, i guess …
22.10.2007 ob 00:33 | #
Drmagnum, za to zgodbo bi te pa kar objela!!!
Res pove o tem, kako se da na tem svetu tudi lepo živeti … HVALA TI!
Kolikokrat nam je kaj podarjeno, življenje, nov dan, dobro srečanje, fejst ljudje …
22.10.2007 ob 10:10 | #
Naše življenje je sestavljeno iz samih naključjih.ki v bistvu niso naključja ker imajo svoj namen
22.10.2007 ob 10:54 | #
Poglej, tvoja iskrenost ob nesreči, ko ti je bilo res težko in hudo se ti je s tem srečanjem odpustila. Naključij ni, ker so “na-ključ”-ja in prav je, da si dobil zahvalo!
22.10.2007 ob 11:28 | #
wau… zelo lep zapis.. ostala sem brez besed… čisto… zelo lepo od tebe in njenih staršev da so se ti zahvalili, še bolj pa sreča za deklico, ki sedaj pridno študira
22.10.2007 ob 12:13 | #
Dobra dejanja, se rodijo v dobrih srcih-na to misel sem se spomnila,ko sem prebrala tvoj zapis.
22.10.2007 ob 12:19 | #
Joj te nesreče, pridejo ko najmanj pričakuješ. Tudi v vasi nisi varen, pa čeprav imamo pri nas omejitev hitrosti 30 km/h. Ta zgodba, ki se je tudi dobro končala je doživel moj sin pri 2 letih. Ko ga je zbil avto pred hišo v vasi je poletel kot žoga nekaj metrov. Vendar brez prask se je vse dobro končalo, čeprav tega prizora ne morem nikoli pozabiti. Konec dober, vse dobro. Imaš prav previdnosti ni nikoli dovolj. Tudi počasi se daleč pride. Srečno vožnjo!
22.10.2007 ob 18:27 | #
takih zgodb sem vedno vesela
22.10.2007 ob 20:27 | #
Neverjetno! Komaj verjamem tej zgodbi. Vesel pa sem, da deklici ni bilo nič hujšega.
22.10.2007 ob 21:07 | #
psycho;morda
22.10.2007 ob 21:46 | #
ana; jaz pa tebe. Vsakokrat, ko mi napišeš komentar se mi potrjujejo moja prepričanja, da se v taki druščini moram dobro počutiti.
22.10.2007 ob 21:48 | #
kamper;bo držalo.
22.10.2007 ob 21:49 | #
Aischa; tvoje razlage mi sedejo na dušo.
22.10.2007 ob 21:50 | #
saily:gospa je že končala in diplomirala na arhitekturi. Je pa to zame ena od resničnih zgodb, ki mi jih je namenilo moje življenje.:cool:
22.10.2007 ob 21:53 | #
Santos;lepo da jo deliš tudi z mano.:roll:
22.10.2007 ob 21:53 | #
GRiSON; do danes sem imel veliko srečo. Zaradi mene ni bilo nikomur potrebno trpeti posledic neprevidnosti.
22.10.2007 ob 21:55 | #
bamboo;tudi jaz.:roll:
22.10.2007 ob 21:56 | #
Kašpar;Pa še kako resnična je.
22.10.2007 ob 21:57 | #
DrMagnum, sem vedno vedela, da si nekaj posebnega. )))))
23.10.2007 ob 09:03 | #
Od kar sem prebrala tvojo zgodbo, Drmagnum, se kar naprej spominjam nekega dogodka iz mojega otroštva: (No, jaz sem (bila) le opazovalka.)
V mojem razredu je bila nekaj časa tudi neka deklica (recimo kar NN), ki je bila ponavljavka in prestopnica, menda je kradla čevlje, dežnike in podobno. Ko si se odparvljal domov, si bil lahko bos, ker čevljev ni bilo več. No, meni je izginil samo en dežnik, čevlje sem imela preuboge, da bi jih kdo kradel. Menda so stvari potem našli v neki jami v gozdu.
No, kakorkoli že, ta punca se je vozila v šolo s šolskim avtobusom in na njeni postaji je bila poleg drugih otrok tudi neka nekaj let mlajša punčka U. In tale moja sošolka je mlajšo deklico potisnila z mosta, kjer so čakali, v potok, nekaj metrov globoko. Potem U. dolgo ni bilo v šolo, NN je šla v poboljševalnico (tako so govorili).
Nikoli več je nisem videla in bolj ali manj se je nisem spominjala. Potem pa sem bila mlada sestra, zaposlena v bolnišnici. In ena starejša gospa z drugega konca Slovenije kot jaz mi je začela pripovedovati o svoji snahi. S ponosom, navdušenjem … In počasi mi je postajalo zmeraj bolj jasno, da govori o moji bivši sošolki NN! Odtlej mi je jasno, da noben človek ni do konca zavožen, če noče biti. Vesela sem zanjo! Kdo ve, kako se spominja dogodka fant, ki je potisnil “tvojo” punčko! Zaželjeno je, da dogodke, take in take, vkomporiramo v našo življenjsko zgodbo in delamo čim boljše na podlagi vseh svojih izkušenj.
23.10.2007 ob 12:19 | #
drmgnum,
si človek s srcem in dušo. zato ti je vesolje naklonjeno.
23.10.2007 ob 21:38 | #
drmagnum, Saj veš, da naključij v življenju ni, vse se zgodi tako, kot se mora zgoditi. Kar daješ, to dobiš.
23.10.2007 ob 22:18 | #