Moj obroč

Kategorije

Strani

Ta trenutek na mojem obroču

web counter

 

Oktober 2007
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031  

Arhiv

Tudi njim je včasih težje, kot je pa meni.

17.10.2007

Ne vidim pravih rešitev, kako sebe in tudi ostale “opremiti ” s podatki o stanju oz. napredovanju mojega zdravljenja. Dostikrat poskušam prepričati sebe in tako pričakujem tudi od drugih, da naj ne bi drezali vame in me ocenjevali “kako iz gledam”. Malce za šalo pa veliko zares, kako kdo iz gleda, je v očeh drugih zmeraj dobro. Malo jih je, ki bi povedali po resnici . Za to komplimenti “dobro iz gledaš” meni ne “pašejo”. Dostikrat je tako, da bi me s tem nekateri želeli potolažiti. Pa ne vem če so pomislili, da so me s tem prizadeli. Morda se sliši čudno. Dejstvo pa je da zdrav bolnega ne more razumeti. Ne vem zakaj, bi me potem vsi hvalili in spodbujali. Sam sem našel način, kako premoščati težave, ki so posledica ozdravitve, je pa dostikrat misel v meni, da jim takšen morda ne odgovarjam več. Da že vse vedo o meni. Ali se zaradi tega počutim odrinjenega. Se mi zdi da ne. Dostikrat pa so dovolj že malce dvomljive razlage, v katerih se takoj najdem in dobim ta občutek. Prepričan sem, da me večina ne želi več poslušati in da se vsak zase skrivamo pred ljudmi, ki so nas drugače obiskovali. Morda pa bi bilo dobro, da bi svoje probleme poskušal rešiti sam in bolj prisluhnil ljudem , ki so vsak dan vpeti v obveznosti svojega dne in šele na večer poskušajo najti stik z mano. Takrat pa bom moral sam pozabiti nase in jih že za to, ker so me želeli slišati nagraditi s kakšno bolj veselo novico, kot je samo to, kako se počutim. Tudi njim je včasih težje, kot je pa meni.

  • Share/Bookmark
 

23 komentarjev »

  1. likard37 likard37 pravi

    Da zdravi ne razumejo (mo) bolnih, drži kot pribito. Poleg tega obstaja še bolj žalosten pojav, namreč da se zdravi izogibajo takšnemu razumevanju in stikov z bolniki. Tistih nekaj procentov ljudi, (seveda ne govorim o svojcih oz. najbljižjih) ki bolniku želijo pokazati, da čutijo nekaj njegove bolečine pa so s svojim govorjenjem včasih neracionalni. Sprašujejo in govorijo stvari, ki niso niti pomembne niti primerne. V glavi imajo idejo, da je treba bolne ljudi nekaj spraševati , jih opogumljati in jim kaj svetovati., karkoli pač , samo da jih ne ignoriraš ali pomiluješ. Verjetno lahko glede bolezni pravega sogovornika najdeš le v ćloveku, ki je prav tako bolan.

    17.10.2007 ob 09:45 | #

  2. akvarij akvarij pravi

    Moj oče z mano sploh ni hotel govoriti o svojem stanju. In jaz nisem drezala vanj, ker je bilo zame in zanj preveč boleče. On je seveda točno vedel, kako je z njim. Ne vem, ali nas ni hotel obremenjevat ali mu je bilo težko govorit. Ne vem, ne vem, ne vem. sploh so nisem še na jasnem. Se mi je pa izkristaliziralo to, da vanj nisem vrtala tudi zato, ker nisem hotela vedeti, kako hudo je. Ker sem si nenehno govorila: “saj bo, saj bo boljše…”

    17.10.2007 ob 10:06 | #

  3. VILINČEK pravi

    Malo zamujam, a se oglasila tudi pri tebi, da vidim kako kaj politika, šport in kultura na tvoji strani neba :) Moje mnenje glede tega, ko je nekdo v tvoji bližini obolel za kakšno boleznijo. Morda celo sam prideš v takšen položaj… tudi glede komplimentov…

    Sprejmi jih, brez tega… da razmišljaš, če so iskreni ali ne :) Ne obremenjuj se z malenkostmi, to je eno… Ljudje marsikaj izrečejo, nevede ali vede… Še hujše stvari so na svetu… Sam v sebi razčisti s tem in skušaj živeti čim bolj polno življenje, v kolikor se da. In imaš prav na nek način, sam se moraš poganjati… drugi so ti lahko samo dodatni stimulans. Če ti določen krog ljudi ne odgovarja, če se jim ne moreš izgoniti, jih skušaj vsaj drugače dojemati. če jih boš sodil, si s tem ne pomagaš.

    Vsi smo kdaj občutljivi, zdravi in nezdravi… Največkrat vpliva na naše dojemanje tudi lastno razpoloženje. Optimizem zdravju še nikoli ni škodil… okrog tebe mora biti pozitivno okolje… četudi si ti sam kdaj na tleh. Predstavljaj si, da te nekdo pomiluje…da te s svojo energijo še bolj tišči k tlem??? Imaš pa prav tudi to, da ti nekdo hoče vlivati optimizem, a istočasno čutiš njegovo brezvolje in tudi to da tega v sebi ne nosi. V takih primerih reagiraj pač tako, kot sem ti že spisala… naj gre čim bolj mimo tebe.

    Kar se tiče pogovora o bolezni. Odvisno od oseb, nekatere želijo govoriti o tem, druge nočejo… mogoče se same bolezni dotikati bolj iz strokovne plati (loviti pametne nasvete)…

    En topel razigran objem od Vilinčka! :D

    17.10.2007 ob 12:52 | #

  4. VILINČEK pravi

    Če so moji nasveti pametni? ;) Ni važno, če so ali niso… Nasmej se, ob njih. Tudi moj dan ni danes z rožicami poslan (moj zunji svet se je vstal z levo nogo) Mogoče tudi jaz, pa tega ne vem… oz. si ne priznam… Ne bom sebe tiščala v drek! :) Važno je le to, da sem prišla malo na blog in se sprostila in si vlila novih moči in energije…

    Drži se… še pridem kaj na tvojo stran. :)

    17.10.2007 ob 12:59 | #

  5. ana pravi

    Jaz tudi včasih komu rečem, da dobro izgleda. Toda pogosto pristavim: Ti sam pa najboljše veš, kako se zares počutiš, notri v sebi; jaz te tako vidim. Želim dati človeku možnost, da pove, kar želi, če želi, ko želi …

    Vljudnostne fraze: Kako si, mi niso všeč. Kar ne morem reči: Dobro; pričakujejo pa to od mene. Se je že zgodilo, da sem rekla: Zanič, dobila pa super ogovor: Super, naj bo še naprej tako! Človek me sploh ni slišal!!!

    Moji prijateljici, ki je bila v hudem psihosomatkem stanju, tako hudem, da …, je socialna delavka, ki jo je prišla obiskat, rekla: Gospa, kako dobro izgledate! Kasneje je prijateljica jokala meni: Če zdaj izgledam dobro, kako bi bilo z menoj šele, če bi izgledala slabo. Socialna delavka pa je rekla meni: Kako slabo izgleda K.! Me prav skrbi zanjo!

    Torej dobronamerna laž!!! Kdaj je opravičena – če je kdaj? Meni se zdi, da nikoli ne smemo lagati, smemo pa kdaj ne povedati vsega. Če ima nekdo novo frizuro, nove cunje …, če meni ni tisto všeč, bom pač tiho, ne bom komentirala … Saj lahko govorimo tudi o čem drugem, ali ne!!! Vsak človek ima kaj skupnega z menoj! Z vsakim lahko najdem skupne teme …

    Meni včasih kdo reče, kako dobro izgledam, meni se zdi pa tako malo … No, včasih rečem: Ko bom najbolj dobro izgledala, ko bom najbolj mlada (kaj hočeš, Drmagnum, za ene sem zmeraj mlajša!? :-) ), bom pa umrla!! In čim več otrok imam, mlajša sem. Hecno, ja.

    No, kompliment zame: Zadnjič mi je rekla ena deklica: Ali imaš ti še mlečne zobe? No, tako mlada izgledam … (Stalni zobje morajo ja biti popolni!)

    Drmagnum, večina ljudi je dobronamernih. Mislim, da skušajo kaj prijaznega reči, morda kdaj želijo navezati pogovor …

    Zadnjič me je vprašala soseda: Kako si? Gre? In sem rekla: Nekdo pravi: Če ne gre, pa porinem … (Meni je všeč tista: Mora gret!)

    Mudilo se mi je k otroku v bolnišnico, pa nisem bila razpoložena za govorjenje – toda pomislila sem: Najbrž sploh ne ve, da je moj otrok v bolnišnici že več kot dva meseca … In ko sme ta otrok večkrat domov, tudi spi skoraj vedno doma, seveda vsi vidijo, kako dobro izgleda, okrogla lička (od zdravil, saj ne piše na njih, da niso od zdravja!!!), modric od jemanja krvi, pikic od inzulina … se ne vidi …

    In zdravnik reče na viziti: Kako dobro izgledaš! Potem, kasneje mu povem, kaj pravi moj otrok o svojem počutju … in ugotovim, da zdravnik želi otroka vzpodbuditi … Toda otrok čuti, da se besede ne ujemajo s tem, kakor se zares počuti. Vem, da želi dobro …

    Na nekoga dobro vpliva, če ga pretirano pohvališ, na drugega slabo …

    Drmagnum … kup nametanih misli …

    17.10.2007 ob 16:27 | #

  6. kamper kamper pravi

    Drži se drmagnum,to je vse!

    17.10.2007 ob 16:49 | #

  7. drmagnum drmagnum pravi

    likard37:Imaš prav. Nenehna skrb je v ljudeh, da naj bi vedeli kako ti je.

    17.10.2007 ob 18:29 | #

  8. drmagnum drmagnum pravi

    akvarij:Poznam primere, ki se preprosto niso hoteli pogovarjati o ničemer, kar je bilo povezanega z boleznijo. Žal se za tistega, ki so mu skrivali ni dobro končalo. Sam sem mnenja, da si je potrebno v nekaterih primerih “naliti čiste resnice”

    17.10.2007 ob 18:32 | #

  9. drmagnum drmagnum pravi

    VILINČEK; Hvala za tvoj komentar. Držal se bom tvojega nasveta. “Sprejmi jih, brez tega… da razmišljaš, če so iskreni ali ne :) Ne obremenjuj se z malenkostmi, to je eno… Ljudje marsikaj izrečejo, nevede ali vede… ” To mi bo v pomoč vsakokrat, ko bom razmišljal o ljudeh, ki me obkrožajo. Hvala in vračam pozdrave v tvoja okolja. Tudi sam te kaj obiščem.

    17.10.2007 ob 18:39 | #

  10. drmagnum drmagnum pravi

    ana;prav je tako, da koga pohvališ. Vendar iskreno. To je čutiti tudi med tvojo pisano besedo. Ne morem pa se sprijazniti z ljudmi, ki vidijo in mislijo eno, njihovo obnašanje pa je ravno obratno. Nekateri to dvojnost občutimo. Tudi sama veš, da je dostikrat morda prav, da nekomu vlivamo optimizem, zavedati se pa moramo, da je tudi resnica lahko na povsem drugi strani.In če je tako, moramo človeku stati ob strani in ne zapravljati praznih besed, da bo že bolje. Hvala za tvoj komentar. Mi veliko pomeni.

    17.10.2007 ob 18:44 | #

  11. drmagnum drmagnum pravi

    kamper;tudi tvoj obisk na moji strani mi veliko pomeni. Pomirjen in poln želja sem, da se moje misli ponovno vrnejo v iskanje novih in lepših trenutkov, ki mi bodo dajale energij in želje po dobrem. Lep preostanek večera tudi tebi.

    17.10.2007 ob 18:49 | #

  12. akvarij pravi

    Ne, saj moj oče se je kar precej pogovarjal z mano, le o tem, kaj ga čaka, ni rad govoril. Pa je verjetno vedel. Samo enkrat je mami rekel, da ne bo dočakal pomladi. Mislim, da sem takrat tudi nekaj napisala na tvojem blogu (takrat blogov še nisem brala tako redno, kot jih sedaj). Zelo me je zadelo, šokiralo. Pa se nisem upala obrniti nanj s kakšnim konkretnim vprašanjem. Morda je bil jezen name, ko sem se slepila in govorila”saj bo, saj bo”. Neskončno sem zaupala uradni medicini, čeprav je bilo kar nekaj razočaranj. Zdaj pa ga ni več. In toliko besed je neizrečenih. Vseeno mislim, da je vedel, da ga imam rada. Upam. Pogrešam ga. Oprosti, če sem te zdaj zamorila. Bodi pogumen. In kot je nekdo zgoraj napisal: velika večina ljudi je dobronamernih. Samo vejo ne, kaj bi ti rekli. Veliko sreče!

    17.10.2007 ob 21:17 | #

  13. drmagnum drmagnum pravi

    akvarij; s tabo delim žalost in upanje, ki je v tebi, da se tvojemu očetu v nobenem primeru nisi zamerila. Povsem očetovsko je, da težko povemo, kaj nas čaka. Ta bolezen ne izbira. Kadar pa je zagnala svojo agresivost, pa jo nobena medicinska in ne alternativna medicina ne more ustaviti. Sam poznam ta občutek, da pričneš razmišljati o svojem odhodu. Je pa velika zmaga, če ti uspe za nekaj let prestaviti ta odhod. Žal nekateri niso bili te sreče. Dobre misli in velika želja tebi. Uživaj življenje ob misli na jutri. Tvoj oče si je želel isto.

    17.10.2007 ob 21:48 | #

  14. strojnik strojnik pravi

    Od otroštva nas moti prevelika skrb do nas, včasih pa vseeno paše. Najbolje je sproti dati vedeti, kar trenutno rabimo. Nekateri bodo razumeli. Vsaj tisti ki znajo. Pa tudi tistim drugim, ni kaj zamerit.

    17.10.2007 ob 21:57 | #

  15. ana pravi

    Drmagnum, to je to: kako ločiti med tem, kaj je dobro za nekoga, da mu rečem, kaj mu je res v spodbudo, v oporo … Prijateljica, ki sem jo omenila v prejšnjem svojem postu in ji je socialna delavka rekla, kako dobro izgleda – kaj pa če bi ji socialka rekla: Gospa, vidim, da ste v stiski, pa bova skušali najti najboljše rešitve za vas!

    Ko je zdravnik rekel mojemu otroku, da kar kipi od moči, da vidi, kako napreduje, otrok pa vidi, kako s težavo prehodi stopnice, kako težko zleze v banjo …

    Večina ljudi misli dobro … razume pa po svojih omejenih močeh …

    Kot sem jaz po svoje razumela neko gospo, ko je rekla, da je imela naročena neko vzgojno revijo, se pridno ravnala po nasvetih … potem je pa razočarana ugotovila, česa vsega ni prav naredila … Takrat si sama nisem mislila, da bodo tudi v meni kdaj taki občutki.

    Najbolje razumemo drugega, ko imamo tudi sami za seboj podobne izkušnje … Pa še tedaj smo omejeni, saj nista dve situaciji nikoli enaki. Če ni druge razlike, je lahko le ta, da je nekaj za nekoga preteklost, za drugega sedanjost. In včasih je biti lahko pameten – potem …

    Drmagnum – z veseljem se oglašam pri tebi.

    17.10.2007 ob 22:39 | #

  16. ana pravi

    Akvarij, ob tvojem postu razmišljam o tem, kdaj in kako povedati resnico, ki je težka … Kdaj je edino prav povedati … Kakšna resnica je tista, ki osvobaja, in kakšna tista, ki obteži … Moja mama je umrla tako iznenada, po enem tednu kome po kapi, tako da mi je ostalo nekaj težkih misli, česa vsega nisem naredila, rekla … Toda obe z mamo sva bili nebogljeni, štorasti v besedah … Nisva znali biti drugačni ena do druge. Morda je slutila, da bo umrla, po zadnjem stavku, ki ga je rekla meni, ko sva se nazadnje videli, teden dni pred kapjo, sklepam, sem trdno prepričana, da je dozorela v žlahten sad … Če se skušamo slišati, razumemo, kolikor smo sposobni razumeti. Najbrž nam niso prehitro dana jasna spoznanja, ki bi bila pretežka za nas – se moramo utrjevati, rasti, zoreti …

    Gotova sem, da si imela z očetom prelep odnos – in ga imaš še …

    17.10.2007 ob 22:51 | #

  17. drmagnum drmagnum pravi

    Strojnik:Mene v otroštvu ni maral nihče.Razen moje matere. “Pankrt” je bila beseda, katera me še danes spravi “pokonci”. So pa trenutki, ko poskušam opozoriti nase. Vendar zmeraj z razlogom, da bi se moji najbližji od tega kaj naučili in bi jim s tem pomagal, kako takrat, ko sam takšne pomoči ne potrebujem. Kar za vsako ceno “dajati nauke” pa ne rabim. To sem ugotovil vsi počnejo zaradi sebe. Za to jim sedaj več ne razlagam. Naj živijo svoje življenje in jaz jim bom sledil. Pa saj so si zaslužili, da jim je vsak dan lažje. Vsaj upam tako.

    18.10.2007 ob 08:33 | #

  18. drmagnum drmagnum pravi

    ana;tudi tebi ni lahko. V mislih sem s tabo in želim, da vam bo bolje. :roll: :roll: :razz:

    18.10.2007 ob 08:37 | #

  19. ana pravi

    Drmagnum! Ne gre mi v glavo, zakaj so bili (včasih) tako agresivni in grdi do nezakonskih mater in otrok. Navsezadnje je bila taka mati nadvse pogumna, da je otroka obdržala in skrbela zanj! In otrok v nobenem primeru ni nič kriv! Najbrž so hoteli zaščititi “popolne” družine (ki pa prav tako lahko niso popolne, tudi če imajo oba starša), pa se je sprevrglo v pravo farizejsko držo.

    Če je kdo vreden obsodbe, je kvečjemu nezakonski oče, ki ni dal tistega svoji punci, kar ji je na nek način obljubljal – varnosti, zaščite, ljubezni … (Vsaj jaz vidim to v zvezi med človekoma, daleč več kot kakšno “potešitev” nagona.) Po drugi strani je bil pa tudi oče sad nekih okoliščin, fantje so bili marsikje večvredni od deklet. Od njih mnogi niso pričakovali kakšne posebne odgovornosti … In večina je zadovoljnih, če jim ni treba biti odgovoren … Nič jih ne prisili v to, da bi razmišljali širše, bolj poglobljeno …

    Poznam gospo, ki je zanosila pri posilstvu (neznan moški) in ima krasnega otroka …

    Drmagnum, iz svojega težkega življenja si prinesel veliko bremen (tako si mislim, vem pač ne), toda iz tega svojega življenja si naredil mnogo dobrega – in morda imaš prav zaradi svojih težav veliko razumevanja za druge. Hvala ti!

    Danes sem prebrala tole misel in prav paše sem: Nihče nima pomanjkljivosti, ki mu ne bi bile nekoč na nek način v korist in ne oviro. (Simon Potter)

    Tako pogosto vidim tudi sama, tudi v svojem življenju.

    18.10.2007 ob 10:49 | #

  20. bamboo bamboo pravi

    jaz te vedno “poslusam”, pa cetudi je tvoje izlivanje vsega na tale online “papir”…

    18.10.2007 ob 19:51 | #

  21. drmagnum drmagnum pravi

    bamboo; :roll: :wink:

    18.10.2007 ob 20:30 | #

  22. akvarij akvarij pravi

    Vidiš, o tem največ tuhtam. Kaj je razmišljal, ko je izvedel, da se bliža čas odhoda. So ga nenehno preganjale misli na to dejstvo? Jih je sploh lahko kdaj odrinil vstran? Kdor tega ni doživel, seveda ne more vedeti, kajne? Veliko mislim nate in ti pošiljam pozitivne misli.

    20.10.2007 ob 15:57 | #

  23. drmagnum drmagnum pravi

    akvarij;Ko si pred tem, da začutiš! Je konec zelo blizu.Tako, ko se ustrašimo, če se nam je kaj hudega zgodilo, se nam v trenutku zavrti film iz našega življenja. Tako se tudi vsem, ki so pred tem, da odidejo zavrti njihovo življenje. Ob tem pa imajo v mislih svoje življenje. Sam sem mislil samo nase. Na nikogar drugega se nisem spomnil. Preprosto nisem hotel odditi. Ne vem, kako bo v prihodnje. Za to bi ti svetoval, da se “pogovoriš” sama s sabo in tako dosežeš svoj notranji mir, ki te bo z veseljem popeljal v tvoje življenje. Spomin na očeta pa te bo vzpodbujal, da boš nad svojim življenjem zadovoljna in srečna.

    20.10.2007 ob 16:24 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL