Vsak dan se srečam z njim. Spomnim se vasi Gorje pri Bledu, kjer smo pred več kot dvajsetimi leti obnavljali streho. Naj prvo sem pomislil, da je star kos usnjene zaplate od kakšnih irhastih hlač. (beri naprej…)
Totem mojega spomina. Izdelal sem si ga iz posameznih delov, ki so mi pred štirimi leti pomagali , da sem se izkopal iz različnih stanj, v katere me je vsak dan “pehala”misel na bolezen. Ohišje je nastalo povsem spontano. Okrasje ročne poslikave je naredila moja hčerka Petra. Seveda čisto iz drugih namenov. (beri naprej…)
Pomagamo si lahko s spomini. Ti ostanejo zmeraj nedotaknjeni. Vsakokrat ko se vrnemo vanje lahko najdemo v njih energijo, ki nas lahko reši stisk občutkov, da smo nemočni in brez rešitev. Spomnim se kar nekaj desetletij nazaj ko sem postal prvič očka. Pijan od sreče in kar dobro podkrepljen peš skupaj z mojo sestro korakal proti domu. (beri naprej…)
Kaj vse bi vama z Neno zaželela ob vajini volneni obletnici poroke, ko sta pred sedmimi leti stopila v svoje zakonsko življenje. Verjameva v vaju in vama želiva, da skupaj premagamo vse črne oblake, ki so trenutno nad vama. Po vsem slabem, zmeraj pride vse dobro. Ostanita sebi zvesta in naj vama vajina ljubezen prinese trenutke, ki vaju bodo osrečevali. Zdravje pa tudi prihaja. Iz dneva v dan ga bo več.
Vsi moji. Hvala vsem in pa seveda tudi vsakomur od vas, ki ste se s svojimi komentarji zapisali na mojem obroču. Pokazali ste kako pomembna je pozitivna stran in moč, ki jo potrebujemo ob premagovanju svojih zdravstvenih težav. Vedel sem, da nam boste pomagali.
Na dan, ko sva z Neno izvedela za Majine izvide, sem bil zvečer gost oddaje Odmevi, ki je povabila zanimive sogovornike. (beri naprej…)
Če bi hotel napisati dramo in da bi večini bralcem segla globoko v podzavest nebi predvidel, da se usoda tolikokrat poigra z glavnim v tej drami. (beri naprej…)
Hvala moja blogerska druščina. Zmeraj sem verjel v sile, ki človeka postavijo na noge. V teh trenutkih, se mi pa potrjuje dejstvo, da sem z vami in vašimi vzpodbudami v položaju, da obvladujem spet sebe. (beri naprej…)
Posebno vam, ki ste opazili mojo stisko bi rad sporočil. Težko mi je bilo pri srcu. “Načne” te od znotraj. Ko se dokoplješ do posameznih ocen, pa imaš občutek, da te je že pol manj. (beri naprej…)
Ne morem ležati ne na hrbtu, ne obrnjen na bok. Sam ne vem, kako mi je uspelo za nekaj časa zatisniti oči . Ob dveh zjutraj sem že mislil, da bi šel na urgenco. Pa sem ugotovil, da bom zjutraj vseeno moral do moje zdravnice. In tako se je tudi zgodilo. (beri naprej…)
Se mi je zgodilo pred leti. Sam ne vem po kakšnem naključju. Mamo sem peljal v tovarno Saturnus. Del Pokopališke je bil zmeraj pol otrok, ki so se ob takšni uri vračali peš iz šole. Zgodilo se je iznenada. (beri naprej…)
