Moj obroč

Vedno sem bil pripravljen, pomagati in prisluhniti ljudem, ki sem jih začutil, da so v svojem življenju morali spoznati, resnice, ki so jim v trenutku presekale njihov družinsko srečo. Tako sem letos ob prebiranju bloga opazil blogerko majrim, ki mi je pustila svoj komentar in obenem omenila, da ji je znana moja življenjska zgodba. Podobno izkušnjo je doživela ob bolezni svojega očeta. Ni mi bilo potrebno razlagati, kako se počuti. Kako boli občutek, da se je zgodilo ravno njim. Še težje pa je trpljenje najbližjih, ki iščejo odgovore na vprašanja, ki jih je dostikrat težko najti. Danes sem spoznal njo in njeno malo Nežo. Prijeten je bil občutek, ko sva si segla v roke in nadaljevala pogovor v želji, da ji s svojimi pogledi na bolezen očeta pomagam s svojo izkušnjo in ji tudi povem, kaj sem sam občutil ob premagovanju moje bolezni. Čas je tako hitro minil. Neža je tudi začutila, da je to najino srečanje pomembno za vse, še posebej pa za njenega nonota, saj je pridno en del prespala, del časa pa je bila pri svoji mamici. Vsako upanje prinese možnosti. Prepričan sem, da jih bo Mirjam izkoristila v svoje dobro za njeno Nežo in pa svojega dragega. S tem pa bo lahko pomagala in bila v veliko oporo svojemu očetu, da bo zmogel in našel rešitve, za svojo zazdravitev.

Mirjam bilo mi je v posebno zadovoljstvo in hvala, da si si vzela čas za klepet. To najino današnje srečanje, pa naj bo začetek druženja blogerjev Primorske regije. Kaj menita blogerja, solinar in kamper?