Sproščanje
Več je teh oblik, ko poskušamo sami s sabo, najti stik. Sprostitev, je del našega ugodja, če ga želimo na tak način tudi doseči. Sam se sproščam, tudi s svojimi sprehodi. Takrat najdem samega sebe in obenem tudi začutim vse sile raznih energij. Te me lahko popeljejo med tiste občutke, ki vplivajo name. S sproščanjem najdem samega sebe in energije v katerih sem deležen svojih opažanj in ocen. Moje okolje mi pomeni veliko. Voda in z njo Ljubljanica sta zame eliksir, kjer najdem svoja spoznanja, ki jih brez nje preprosto ne bi zaznal. Voda je utrip, in z njem povezano življenje. Če tega utripa ne zaznamo, smo oropani slehernega sporočila, ki ga reka daje vsem, ki so z njo povezani. Odvrača pa vsakogar, ki bi jo rad razvrednotil in s tem onesnažil.
http://video.google.com/videoplay?docid=-5628083073757131865
Podobno, kot imaš ti svojo reko Ljubljanico imam jaz svojo Račo… Velikokrat zvečer ali popoldne tečem za rekreacijo in nabiranje kondicije in če pomislim še nikoli nisem tekel drugje kot ravno ob ‘moji’ reki. Trasa mi zelo ustreza in navajen sem nanjo. Prav tako pa je zanimivo se včasih ustaviti ob reki in malce opazovati okolico ali pa samo reko kako si počasi in leno utrjuje pot pred sabo…
26.08.2007 ob 00:06 | #
Jaz sem včasih rad opazoval Pelikanjščico pred faksom
26.08.2007 ob 08:09 | #
BGH:za Pelikanjščico pa še nisem slišal.:roll:
don barkL:Močan je ta vpliv. Vso pot, ki jo pretečeš ob njej jo reka p o svoje zabeleži. Takrat ko jo najbolj potrebuješ ti jo na svoj način vrne.
26.08.2007 ob 08:23 | #
To je tisti del potočka ki teče od živalskega vrta do oddelka za biologijo, kjer se priliva v Glinjščico in nato v Gradaščico in nato v Ljubljanico.
26.08.2007 ob 08:27 | #
Big Gigant Head: nisem vedel. Hvala!
26.08.2007 ob 08:36 | #
luštna oblika sproščanja… jaz osebno se najboljše sprostimn na morju.. preberem vse knjige, ki jih doma nimam časa brati, naužijem se sonca in vode.. naspim se… in misli so res na paši, nekje daleč
drugače sta mi pa zelo všečni obliki sproščanja tudi plavanje in izleti v gore ali pa po ravnem
26.08.2007 ob 10:55 | #
Sva povsem na isti valovni dolžini…živim ob morju in ni lepšega časa za meditacijo, kot so večeri…takrat tudi v temi vidiš sonce…včasih sem to bolj pogosto počela tudi v hribih – kar se lahko zahvalim očetu, da je v meni vzbudil to ljubezen…žal je ne moreva več deliti skupaj, ker mu rak tega ne dovoli…ampak volje in upanja je še…
26.08.2007 ob 20:33 | #
saily::lol::smile:
26.08.2007 ob 20:47 | #
majrim:Dobrodošla na mojem blogu. Morje je tudi meni pomeni veliko. Na splošno, pa je sproščanje pomembna zadeva. Prinaša veliko pozitivnih občutkov. Glede očeta, pa želim, da se naužije energij, ki mu bodo pomagale prenesti sedanje težke trenutke. Na koncu vsega hudega, je izhod. Samo zdržati je treba. Držim pesti zanj.
26.08.2007 ob 20:52 | #
hvala ti za vzpodbudne besede…je bila ironija v tem, da ,ko je on (oz. jaz ,ker sem prva brala izvide s pomočjo neta) zvedel za bolezen, sem jaz začela z umetno oploditvijo..in danes ima vzpodbudo v vnukinji…ozdravitve ne bo nikoli, le želja po življenju mu lahko daljša življenje samo..
26.08.2007 ob 21:48 | #
Tudi meni so sprehodi v naravo nekaj najbolj sproščujočega.
27.08.2007 ob 09:08 | #
barbarap:Narava je prostor, kjer je vse na svojem mestu. Nikoli ni nereda. Samo sami imamo zbegan občutek, za trenutek, ko stopimo vanj.
27.08.2007 ob 09:22 | #
V bistvu je v naravi vse v neredu
Ampak s tem ni nic narobe 
27.08.2007 ob 09:25 | #
zame je sprostitev ob dobri knjigi, dobri druzbi, sprehod po gozdu, doma na lezalniku, na morju… ah….:wink:
27.08.2007 ob 10:05 | #
BGH: drži. Samo vse je v nekem ravnovesju, tako da ta nered preprosto ne opazim.
bamboo:tudi te zvrsti sprostitev so v določenih obdobjih prave.:lol::lol:
27.08.2007 ob 18:34 | #
Vedno,kadar sem se s kamperjem potepal po Sloveniji,sem iskal poti ki so jih spremljale reke ali potoki in sem z njimi potoval v neznano.Vmes sem se ustavil,se vsedel na kakšen kamen,namočil noge v potok,se naslonil na drevo,zamižal in potem me je odneslo kot pero v vetru.
27.08.2007 ob 21:22 | #
BGH:Včasih sem stanoval v Ljubljani na Viču in se kot otrok redno hodil kopat na Gradaščico.Na tiste čase imam samo lepe spomine. Za Pelikanjščico,pa tudi jaz še nisem slišal,vem pa zdaj nekaj novega.
27.08.2007 ob 21:34 | #
Kamper:Mora biti zanimivo takšno tvoje potovanje.
:lol:
27.08.2007 ob 21:39 | #
drmagnum:Ponavadi sem se odpravil iz Izole v petek,ko so se valile kolone proti morju,se peljal do Postojne,potem pa v katero smer se mi je tisti trenutek zahotelo.pogoj je bil samo to,da teče ob moji poti voda in,da še nisem bil v tistih krajih.Bolj,ko sem se izgubil,bolj sem bil srečen.Potem pa v nedeljo zvečer po prazni cesti spet v Izolo.
27.08.2007 ob 22:18 | #
kamper: si mi dal odlično idejo. Tudi sam se bom poskusil zgubiti. Šele takrat v neznanem okolju človek prične opazovati.
27.08.2007 ob 23:45 | #
Ma včasih je dejansko treba iti iz “svojega kroga”; ustaljenih sprehajalnih poti. In ko zamenjamo okolico nam domače poti kasneje še bolj zadišijo
, ko se vrnemo. Torej “pobeg” vsaj enkrat na mesec kam drugam in bo življenje lažje.
29.08.2007 ob 10:28 | #
tudi mene osrečuje morje,imam to srečo da so ostali člani družine na morju in me vsaj trikrat na dan pokličejo in povejo kako je lepo.
29.08.2007 ob 20:29 | #