Moj obroč

Lutke niso samo pravljični svet otrok. So tudi svet odraslih. In to takrat, ko nam za trenutek uspe, da z mislimi odhitimo v svoj otroški svet. Sam sem bil v otroštvu povezan z lutkami. V naselju Zelena jama, smo imeli ustanovljeno lutkarsko društvo, ki je v letih 1963-1965 imelo kar nekaj predstav v prostorih bivšega “Titovega doma”. Med nami je bil takrat moj sošolec Blaž. Še danes je dober lutkar. Sam sem imel to prijetno dolžnost, da sem na samem začetku predstave kakšno ušpičil. Pod mojimi prsti je oživel Pavliha. Ta nabriti in navihan lik, ki je otrokom dostikrat predstavil, kaj naj bi predstava prinesla dobrega za lutke in pa za njih. Otroci so se tako v živo srečali z njim, da me je bilo včasih strah, da bi kateri od otrok segel po lutki. Spomnim se, kako pomembno je bilo, da smo ustvarili vzdušje, ki je tudi nas poneslo in naše lutke v čase dedkov in babic. Boben in lajna in vse kar sodi seveda zraven. Predstava Žogice nogice, je bila kar dostikrat preigrana. Zanimivo pa je, da se takšne lutkovne predstave spomnim še danes. Dostikrat v glavi po tihem prepevam refren, ki je tako značilen in se vleče čez celo predstavo. Zanimivo, pa je bilo tudi iz lutkarskega odra opazovati male zvedave bučke, ki so sledile gibom, petju, pihanju in vsem dogajanju, ki se je zvrstilo v takšni predstavi. Kar nekaj dni se ni poleglo navdušenje med malčki, ki so si med seboj pripovedovali, kateri trenutki v predstavi so jim bili najbolj zanimivi in smešni. V obdobju odraščanja mojih hčera, sem jima naredil marionetne lutke za to predstavo. Kar nekaj časa so bile te lutke vključene v igro moje Petre in Maje. Potem pa je čas počasi prinesel v njun svet Barbiko in Kena, ki sta zamenjala, doma narejene in po videzu manj zanimive lutke na vrvici. Še pred leti sem si ogledoval dele lutk, ki so po tem končale v eni od mnogih vrečk, ki so na videz pospravile samo za trenutek to lutkarsko ekipo, da se malo odpočije. Ja. Lutke so tudi del mojega otroštva.