Lutke
Lutke niso samo pravljični svet otrok. So tudi svet odraslih. In to takrat, ko nam za trenutek uspe, da z mislimi odhitimo v svoj otroški svet. Sam sem bil v otroštvu povezan z lutkami. V naselju Zelena jama, smo imeli ustanovljeno lutkarsko društvo, ki je v letih 1963-1965 imelo kar nekaj predstav v prostorih bivšega “Titovega doma”. Med nami je bil takrat moj sošolec Blaž. Še danes je dober lutkar. Sam sem imel to prijetno dolžnost, da sem na samem začetku predstave kakšno ušpičil. Pod mojimi prsti je oživel Pavliha. Ta nabriti in navihan lik, ki je otrokom dostikrat predstavil, kaj naj bi predstava prinesla dobrega za lutke in pa za njih. Otroci so se tako v živo srečali z njim, da me je bilo včasih strah, da bi kateri od otrok segel po lutki. Spomnim se, kako pomembno je bilo, da smo ustvarili vzdušje, ki je tudi nas poneslo in naše lutke v čase dedkov in babic. Boben in lajna in vse kar sodi seveda zraven. Predstava Žogice nogice, je bila kar dostikrat preigrana. Zanimivo pa je, da se takšne lutkovne predstave spomnim še danes. Dostikrat v glavi po tihem prepevam refren, ki je tako značilen in se vleče čez celo predstavo. Zanimivo, pa je bilo tudi iz lutkarskega odra opazovati male zvedave bučke, ki so sledile gibom, petju, pihanju in vsem dogajanju, ki se je zvrstilo v takšni predstavi. Kar nekaj dni se ni poleglo navdušenje med malčki, ki so si med seboj pripovedovali, kateri trenutki v predstavi so jim bili najbolj zanimivi in smešni. V obdobju odraščanja mojih hčera, sem jima naredil marionetne lutke za to predstavo. Kar nekaj časa so bile te lutke vključene v igro moje Petre in Maje. Potem pa je čas počasi prinesel v njun svet Barbiko in Kena, ki sta zamenjala, doma narejene in po videzu manj zanimive lutke na vrvici. Še pred leti sem si ogledoval dele lutk, ki so po tem končale v eni od mnogih vrečk, ki so na videz pospravile samo za trenutek to lutkarsko ekipo, da se malo odpočije. Ja. Lutke so tudi del mojega otroštva.
Oči tvoje lutke so bile super, ampak jaz sem bila mali uničevalec, ker se nisem spoznala na vrvice
V najinih srcih pa nikoli nič ni zamenjalo lutk – predvsem žogice nogice in seveda pihanja.
Maja
11.08.2007 ob 11:49 | #
ja lutke so del nas vseh
11.08.2007 ob 13:14 | #
Kako se spomnim pesmice; imela sva boben in lajno in žogica nama je ušla…..
11.08.2007 ob 16:08 | #
Maja:pasem sem se zmotil.Lepo če so ti ostale v spominu tako kakor meni. bamboo:to je zame skriti svet, ki ga potrebujemo vsi. vvooodnarka:pesmica, ki tako lahko gre v ušesa.
11.08.2007 ob 21:17 | #
drmagnum,
jaz sem se takrat komaj dobro privajala na noge
in včasih je bilo to narejeno s srcem, sedaj pa zaradi biznisa, na žalost.
11.08.2007 ob 22:51 | #
drmagnum,
vsako nedeljo sem poslušala to pesem in igro po radiu. Ni bilo lepšega dožietja zame. Komaj sem čakala to nedeljo, da sem to poslušala. Žogico….
11.08.2007 ob 22:52 | #
[...] so se “porazgubile” lahko pa tudi uničile. Približno dvajset let nazaj je od tega. Moji dve hčerki sta bili navdušeni nad liki, ki sem jih naredil. Nečakinji Metki in nečaku Petru pa sem za spomin naredil vsakemu svojo. Edino še Petrova je [...]
10.10.2007 ob 10:47 | #