Moj obroč

Kategorije

Strani

Ta trenutek na mojem obroču

web counter

 

Avgust 2007
P T S Č P S N
« Jul   Sep »
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031  

Arhiv

Kakšen je to čas?

10.08.2007

Kakšen je to čas?

Preklada se kosti, išče se sledi!

Ropa se ljudi, iščejo in kradejo se spisi od ljudi,

ki sovražni bili so do ljudi in jih več ni.

Kakšen je to čas!

Danes obsojeni pobojev postali so heroji,

obžalovani in opevani so od ljudi.

Ostali bodo z nami v mislih le njihovi poboji,

in velika želja, da nam se to ne ponovi.

Kakšen je to čas?

Zamislimo se malo!

Za vse naj partizani krivi bi bili!

  • Share/Bookmark
 

18 komentarjev »

  1. likard37 likard37 pravi

    Spoštovani Dr. Magnum,

    Večino teh vprašanj si tudi sam pogosto postavljam. Na koncu sicer ne zaključim s partizani, kar je tudi tvoje stihovje nekoliko pokvarilo. Odgovore pa tudi težko najdem. Mislim, da v glavah ljudi, ki nam smetio vsakdan z novimi in novimi zdrahami ni zgodovinska pravičnost ampak zgolj in samo kratkoročni pozitiven učinek na njihov rating. Ponavadi gre za politiko , lahko pa tudi za kakšne druge skupine ljudi. Menda gre za zadeve , ki jih je treba urediti, da bi lahko potem začeli z začetka , neobremenjeni. Vendar, zadeve nikakor ne uspejo urediti, ker konec koncev to tudi ni v njihovem interesu in namesto neobremenjenosti se tudi pri nas navadnih ljudeh pojavlja nasprotni učinek. In v tem je njihov uspeh. Midva, DrMagnum, ti in jaz sva že dva, ki sva dovolila, da se je nama to zgodilo. Komaj čakam časa, ko takšne novice ne bodo več povzročali polemik in kreganj na blogih in seveda v vseh ostalih medijih.

    10.08.2007 ob 10:33 | #

  2. bin pravi

    Predvsem je to predvolilni čas!

    Danes se ustvarja “klima” za končni udarec pred volitvami. Da bomo vsi prepričani, da smo volili prav. “Rdeči” in “črni”. :twisted:

    10.08.2007 ob 13:01 | #

  3. ana pravi

    Ja, vem, kako je, če je človek uradno kriv, čeprav v resnici ni. Marsičesa se ne da popraviti več, je prepozno. Toda slišati: Moji predniki so nedolžni … V resnici moji sorodniki niso prav nič krivi, v očeh večine v moji državi pa so. Vem, kako je bilo mojemu očetu, ki je še ne 13-leten izgubil očeta v povojnih pobojih, mama je ostala pa sama z 10 otroki, starimi od 2 do 15 let. Vzeli so jim še del kmetije … In njegov oče je veljal za sovražnika ljudstva, pa je bil pravzaprav le kmet, sosed, ki je bil uradno domobranec, bil pa je pravzaprav vohun, je imel pa po vojni vse privilegije … In jih še ima …

    Splošno mnenje, vzgoja za resnico … Tudi če je morda zame nerijetna … Gotovo bi bilo meni zelo težko ugotoviti, da je npr. moj oče v resnici vojni zločinec. Posebno, če bi prej veljal za heroja. Težko (si) je priznati težke, grde stvari … In jih nekako sprejeti, čeprav kot potomci res nič nimamo s tem, kako so se odločali naši predniki. (Marsikdaj še oni sami niso imeli veliko s tem, odločitve so bile gotovo pogosto zelo težke, nejasne okoliščine …, odločanje po posameznih dogodkih, ki morda niso dali jasne podobe, kaj je prav …)

    In res je tudi, da nekateri, ki pa so v resnici krivi, se tudi marsikaj ve, veljajo uradno še zmeraj za nedolžne in prejemajo velike pokojnine, večje, kot prejme npr. moj mož plačo (za vso svojo veliko družino).

    Prav bi bilo, ko bi uredili stvari – toda nova kreganja niso rešitev. Je tudi res, da se praviloma vsak otepa tega, da bi izgubil kakšen privilegij. In tako se priliva olje na ogenj.

    Mi štirje tukaj (do zdaj 4) smo lahko različnih preteklosti, izkušenj, toda mislim, da bi se znali zmeniti tako, da bi bilo ok.

    Moj predlog torej, hehe: naj se zgledujejo po nas!!! :-)

    10.08.2007 ob 14:38 | #

  4. drmagnum drmagnum pravi

    Vsi imate prav. Tudi sam verjamem, da če bi bilo odvisno od nas štirih je resnica na dlani. Odgovorni pa v “pržunu”!

    10.08.2007 ob 21:44 | #

  5. vlatka vlatka pravi

    drmagnum,

    JEBENI ČAS . vsak jebe kogar hoče.

    10.08.2007 ob 22:26 | #

  6. vvooodnarka vvooodnarka pravi

    Ženam – materam, ki so jim ustrelili moža so se znašle v zelo težkem nezavidljivem položaju. Babici so odpeljali in ustrelili moža in najstarejšega sina z ostalimi možmi in fanti, ki so jih odpeljali s prisilo z domače zemlje. S sedmimi otroci in kmetijo je babica ostala sama tako rekoč prepuščena na milost in nemilost vojnim časom. Na območju dolenjske so bili tako partizani, Nemci, Italjani in hotela ali ne, ko so prišli jim je morala dati pridelek-hrano kolikor so je želeli v večini tudi odnesli. S tem, da bi kateremu nasprotovala bi sebi in otrokom napisala smrtno obsodbo. Takrat ni bilo milosti, bila je sama krutost. Vsaki materi je bilo prepuščeno kako bo preživela sebe in otroke. Ker je bil čas, ko je cerkev imela močan vpliv in besedo je še dodatno vplivalo na ljudi. Na vse tiste, ki jih je prosila in so ji kakorkoli pomagali ni mogla vplivati na njihove vojne odločitve. Ona je bila tista, ki je ostala brez moža, ona je rabila pomoč, ona se je morala vsemu okoli prilagajat. Gledala je, da je ostala živa zaradi otrok, ker se je za njih bala, da ne bi ostali sirote.

    Lep vikend ti naj položi v tvoje dlani najlepše stvari :) :) :) vvooodnarka

    10.08.2007 ob 22:26 | #

  7. ana pravi

    Ravno danes, ko sem odprla nek časopis, sem našla neko zgodbo, za katero so dokazi tudi v Borcu. Naročeno je bilo med vojno likvidirati “domnevnega” vohuna, sodelavca okupatorja. Ja, tako je pisalo. Domnevnega. In so ga, človeka, ki se je žrtvoval za ljudi, so zverinsko (zveri ne mučijo tako) mučili, potem ubili in ga zakopali v gnoj. Mučitelji so bili v Nemce preoblečeni partizani, zapisano je bilo potem, da ubiti ni bil kriv.

    Kdo bi se čudil, če so ob nekaterih borcih samo za oblast nastajale še drugačne vojaške vrste – za obrambo pred temi … Predvsem, ker je bilo v partizanskih vrstah lahko tudi nevarno za lastno preživetje, če je človek mislil drugače, kot je reklo vodstvo.

    Kriv, nekriv, kdo je kriv … Če udari nekdo, ki ga je dolgo izzival, a morda ne udaril, drugi … KDO je kriv? (Se mi zdi, da pri temi Ločitve omenja to dilemo Bin.)

    Zelo zapleteno je. Tudi to, kje je pametna meja potrpljenja, tudi to je vprašanje …

    Moj oče pozna nekoga (saj ne vem, če je še živ ta človek), ki je moral po naročilu (partizanov) ustreliti dva človeka pri delu na njivi. Ata pravi, da se ta človek nikoli potem ni smejal. Imel je sicer dobro službo po vojni, “vse”, pa vendar ni imel res vsega …

    Sama sem doma z velike starodavne hribovske kmetije. Prevzel naj bi jo seveda moški potomec, ni bilo niti misliti, da bo težava prevzem kmetije, ki je imela že več kot 300 let isti priimek. Bilo je namreč 8 sinov in 6 hčera. Pa vendar se je zgodilo, da je po vojni bila moja mama edina možna naslednica na kmetiji, fantov ni bilo več … Včasih pomislim, da po človeških načrtih torej mene ne bi bilo … Moji mami so določili čisto drugo vlogo, kot jo je potem morala sprejeti, da reši kmetijo. Zanimive so naše poti …

    10.08.2007 ob 23:40 | #

  8. Alex van der Volk Alex van der Volk pravi

    Hja, to je čas, ko se potvarja zgodovina in kjer so okupatorji kar naenkrat osvoboditelji… Saj ljudje množično zanikajo tudi holokavst in trdijo da so posnetki ljudi za bodečo žico posnetki ljudi, ki so bili za svoje delo plačani! Joj, raje ne nadaljujem, da me ne zgrabi živc

    11.08.2007 ob 15:29 | #

  9. ana pravi

    O holokavstu še nikoli nisem slišala kaj tekega, kar omenjaš ti … Nemogoče. Jaz si ne želim potvarjane zgodovine, temveč resnične. Gotovo pa vrtanje za vsako ceno lahko ne obrodi pravih sadov.

    In gotovo je treba skušati videti čimbolje, z vseh strani … Če poslušaš samo enega, morda ne slišiš vsega. Lp, Alex!

    11.08.2007 ob 16:12 | #

  10. vvooodnarka vvooodnarka pravi

    Ana,

    Moja babica ni nikoli zvedela kam so ji odpeljali moža in sina. Tudi zvedelo se ni kje so vse odpeljane moške pobili.

    Najhujše vsega je, ker nekomu je posameznik v očeh lahko zaveznik, za drugega pa je že morilec. Gotovo bo težko najti resnico kaj se je takrat točno zgodilo, ker je že toliko let…. sledi, ki bi pripeljale do resnice pa so že zabrisane. Menim, da le točni podatki in dokazi dajo resnico, vse ostalo je približki, prirejeno,…..

    11.08.2007 ob 19:17 | #

  11. vlatka vlatka pravi

    vodnarka,

    ti jaz povem: kam. Do dvajset kilometrov stran od njenega doma. V skupno grobišče.

    11.08.2007 ob 19:23 | #

  12. bin pravi

    V tej temi, Ana, sva na različnih bregovih reke. Vendar si ponujava roko!?:smile: Morda bo nekoč reka toliko upadla, da se bomo vsi lahko “rokovali”.

    Ti že poznaš tudi del moje zgodbe. Ni bilo vse, in ne do potankosti opisano.

    Zanimivo, kako se nekatere stvari ujemajo. Skozi zgodovino. Čital sem Jurčiča, Tavčarja, na eni strani, ter Bevka, Kosmača, Preglja, na drugi. Vsi so pisali zgodbe iz svojih krajev. V njihovih delih lahko začutimo vzdušje dežele, v kateri so živeli. Kako različne zgodbe. Na eni strani mogočni kmetje, sodniki in drugi velikaši, v “odnosu” z izmečki družbe – ljudmi na robu. Na drugi strani zgodbe o revežih, ki so bili še revnejši od ostalih. In o njihovem dojemanju gosposke, ki jim je bila vedno vsiljena – tuja.

    Mogoče je samo slučaj, da je v obdobju tik pred, med in takoj po drugi svetovni vojni “ljudstvo” na istih “pisateljskih” območjih, imelo iste vzorce medsebojnih odnosov? In da sedanji, najnovejši slovenski velikaši izvirajo skorajda izključno iz istih krajev.

    Po mojem mnenju, so se vzroki za dogodke, ki so sedaj politično “vroči”, kopičili že dolgo pred “uvozom” komunizma. Veliko sirot, če tako imenujemo tiste, ki so prezgodaj izgubili enega ali oba starša, je prinesla vojna vihra. Na eni, in drugi strani. Njihova skupna resnica je bolečina nesmiselnega nasilja človeka nad človekom. Otročje bi bilo vprašati, kdo je začel, ker se začetka ne da določiti. Kdo je šel prvi čez mejo dopustnega? Kje to mejo postaviti? (Je mogoče manj sirota otrok, ki je odrastel brez očeta zato, ker je bil le ta dosmrtno zaprt v samici,”po krivem”, od tistega, čigar očeta so “obsodili” na smrt? Tudi “po krivem”.)

    Vsaka žrtev, na vsaki strani, (saj nista bili samo dve!) je bila preveč. Nobena od teh žrtev, odkrita ali zatajena, pa ne more spremeniti dejstva, da je bila naša “domovina” napadena, okupirana, s strani političnih akterjev, ki jih še danes obsoja in zavrača njihove ideje, celoten zahodni svet. Tiste politične skupine, ki so se pridružile ali podredile okupatorju, so naredile napako, ki je razkrite kosti nedolžnih žrtev ne morejo prekriti! Tukaj ima prav Alex van der Volk! Poskus potvarjanja zgodovine. In res je Ana, tudi holokavst se vse bolj prikazuje kot napihnjena če že ne izmišljena zgodba.

    11.08.2007 ob 22:13 | #

  13. ana pravi

    Vvooodnarka, prav za to gre, kajne, da ne bi delali krivic. Te čase sem doživela neke napade na nekem forumu, kar precej grde, podtikanja celo in namigovanja, da sem nekoga vabila k sebi (poročena, kup otrok, pa verna, glej jo, kakšna je, kaj dela svojemu možu …). Ja, to piše … Toda jaz vem, kaj je resnica. Na srečo tudi drugi sodelujoči vedo. Pa tudi če ne bi vedeli, bi jaz vedela, kaj je resnica.

    Toda klevetanja lahko naredijo veliko škode. Nepreverjene govorice. (Npr. namigovanja na pedofilijo, nezvestobo in še veliko drugega se najde …)

    Tako so v vojnih in povojnih časih “opravili” marsikaj nepreverjeno, brez možnosti zagovora, pojasnila … In sploh je bilo mnogo stvari tako zapletenih, da je bilo težko jasno videti.

    Enim je šlo res za državo, za narod, nekaterim pa žal predvsem za oblast. Žrtve zmeraj so. Toda jaz ne maram biti žrtev – in ne maram, da je kdo žrtev. In kaj lahko danes naredimo? Vsaj to, da se opravičimo tistim, ki so se jim zgodile krivice. Brez predsodkov. brez stalnih pomislekov, da so ja prisegli Hitlerju in podobno … (Pripovedoval mi je en mož, ki se je rešil iz Kočevskega roga, kako je on prisegel – ni, sploh ni bil tam!) Vvooodnarkina babica gotovo ni nikomur prisegla. Nastradala pa …

    Čas teče, sledi se zabrisujejo, nekateri se še zdaj bojijo povedati, kar vejo … Javno mnenje so pa mnogo let smeli krojiti samo “ta pravi”. Pravi šok, ko zveš, da je slika nepopolna. Razumljivo, da je šok. Vsak si želi ohraniti idilično podobo, ki jo je imel – če jo je imel.

    Upam, Drmagnum, da me boš še prenašal, najbrž nisi pričakoval takega govorjenja. :-) Lep pozdrav!

    11.08.2007 ob 22:30 | #

  14. ana pravi

    Bin, pozdravljen! Res lepo pišeš! Dar pisanja, dar povedati svoje misli! Sem se spomnila za nazaj enkrat, nek najin pogovor: Hotavlje, težko bi rekli, da spadajo v Polhograjsko hribovje. Lažje bi rekli, da so pri Žireh. Vmes je 10, 15 km, do PG je pa npr. 40 ali več km. Toda če pešačiš vse tam ure in ure, dni in dni, morda drugače človek gleda na vse to. Malo si predstavljam …

    Ja, Bin, sirota je vsak otrok brez staršev, pa če so bili starši ugledni v vseh očeh ali samo v nekaterih ali celo nobenih; če so bili starši izdajalci zares ali samo po odredbi in mnenju oblasti; enako uboga ali še bolj tista, ki je imela starše, ki so bili zaničevani, sirota, ki je izgubila starše in mnogo desetletij ne zvedela nič konkretnega (moj oče je zvedel, dobil “uradno” sporočilo o smrti svojega očeta šele v zadnjih letih, izginil je pa po 2. svet. vojni, torej od l. 1945 do l. 2000 nič), niti tega, da dejansko je sirota. In v resnici so vse sirote uboge – bi morale biti na istem. Za vse bi morala poskrbeti država.

    Izziv bi bil: vzgojiti prav tiste otroke. Ne učiti otroke v sovraštvu do pokojnih staršev, čeprav so morda izdajali domovino. (Mož, ki sem ga omenjala zadnje čase, je prosil Italijane, da so izpustili talce – potem so ga pa ubili partizani zaradi sodelovanja z okupatorjem. Izdajalec pač?!)

    Pomislila sem na Gandhija, poznam eno zgodbo v zvezi z njim: (Upam, da sem si vsaj približno prav zapomnila, smisel sem gotovo ujela.) Hindujec je ubil muslimana in Gandhi je naročil ubijalcu, naj poskrbi za dobro vzgojo pokojnikovega sina, tudi za versko vzgojo – Hindujec mora vzgojiti sina muslimana v muslimanski veri! Temu bi se pa res reklo spoštovanje drugega, kajne!

    Bin, roko? Seveda!!! :-)

    11.08.2007 ob 22:58 | #

  15. bin pravi

    Ana!

    Dva moja strica, po mamini strani, sta “izginila” malo pred koncem vojne. Oba sta bila partizana. Za enega, smo nekje po letu 1970 izvedeli, da so ga po zverinskem mučenju ubili domobranci. Sorazmerno blizu doma, nekje na dolenjskem. Ujeli so ga med spanjem. Kje je pokopan ne vemo! Za drugega, ne vemo nič! Samo to, da so ga zadnjič videli nekje na Krasu, pred “osvoboditvijo” Trsta. Oba sta bila člana “urejenih” partizanskih enot. Torej bi morali biti podatki o njuni smrti zabeleženi in dostopni svojcem. Očitno ni bilo tako!

    Mogoče bi lahko rekel “še sreča, da nista imela otrok”. Saj sta bila sama skoraj otroka. Stara 22 in24 let! Imela pa sta mater, tri sestre in brata, ki niso vedeli kaj se jima je zgodilo.

    Nikakor ne želim, da bi kdorkoli pomislil, da zagovarjam zločince! Kdor je drugemu namerno vzel življenje, je zame zločinec. Vključno z rablji, ki izvršijo smrtno obsodbo. In sodniki, ki so jo izrekli. Noben človek nima pravice, drugemu vzeti življenja. Ne z “besedo”, ne z dejanjem!

    V današnjem času se pojavljajo namigi in celo izjave, da bi morali vse “komuniste”, (ki so kasneje šli k partizanom) že v začetku neusmiljeno iztrebiti. Uporabil sem najbolj nestrpen izraz, ki sem ga slišal na lastna ušesa. Iz ust vročekrvnega mladca. Prisotni “modreci” iz njegove struje, pa niso rekli ničesar. To me skrbi! Razpihovanje nestrpnosti med ljudmi, samo za dosego “političnih točk”, je gnusno dejanje.

    12.08.2007 ob 22:36 | #

  16. ana pravi

    Bin! Mladost je norost, je zaletavost … Drži do neke mere, kajne. Upajmo, da se kasneje ublaži vsak strog sodnik, strožji in pravičnejši od samega Boga.

    Gre za to, da imamo veliko informacij, toda veliko nepopolnih informacij. Nihče vsega ne ve, je nemogoče vedeti. In tudi če jaz vem, mogoče nekdo, ki ga imam za krivega, ni vedel vsega tega … ali pa ni mogel več narediti drugače … Vsaka smrt je huda, vsaka smrt po krivici je strašna, uboj je zločin. Meni je nerazumljivo, da lahko kdo namerno, prostovoljno koga ubije. Ali celo z dobrim občutkom. Pa so, žal, tudi taki.

    In v resnici je večina ljudi dobrih, dobrodušnih; če bi se srečali v civilu in ne bi nič vedeli drug o drugem glede “pripadnosti”, bi si prav gotovo bili mnogi blizu, bi si bili všeč. V uniformi si pa sovražnik. Lahko si tudi brez uniforma, pa si vseeno sovražnik, tvoja “dejanja” te pač izdajo. Dovolj je včasih, da samo nekdo namigne, da si morda prijatelj nekoga …

    Kaj misliš, ali je bilo povsod tako hudo, kako je bilo v drugih državah?

    Življenje je sveto.

    Si bral Življenje in smrt (Remark, če se prav spomnim)? Si bral Kocbekov Strah in pogum?

    12.08.2007 ob 23:05 | #

  17. bin pravi

    Ana!

    Mladost – norost, razumem! Molk starcev ob tem me skrbi.

    Koliko je bilo hudo v drugih državah? Merjeno v odstotkih prebivalstva, ne vem. (Hudo je zelo oseben pojem, ne moremo ga pomnožiti s številom primerov.) Načini ni vzroki za taka dejanja pa so bili nedvomno zelo podobni. Ne samo v drugih državah, tudi v drugih časih so se dogajale podobne stvari. V sramoto človeštvu! Bojim se, da se bodo tudi naprej.

    Vsak novi oblastnik, mora zagotoviti pogoje za uresničenje svoje “vizije” oblasti. Močnejša kot je opozicija (ne igrana – demokratična, temveč tista – prava!), bolj jo je treba prizemljiti. Porezati “glave”. Tudi našim današnjim “vladarjem”, to ni tuje.

    Čas življenja in čas smrti sem bral, vendar še zelo mlad. Kocbeka pa takrat ni bilo “na policah”. Kasneje pa nisem imel časa za kvalitetno branje. Še zdaj ga ne najdem :oops: . Bo treba kaj storiti na tem področju, pa nič ne izgleda, da bo kmalu. Kolikor mi ostane časa po službi in družini, moram poskrbeti za dušo. Ne samo hrano, tudi “hiško” potrebuje. Tako sva jo danes “mahnila na Sv. Višarje, z mojo drago. Da sva nekaj strupov izcedila iz telesa (hiške za dušo), in še zajetno “tortico” sta dobili najini dušici. Zdaj pa še na blogih nekaj (preveč!) časa. Knjige pa tako pohlevno čakajo na policah! :)

    12.08.2007 ob 23:40 | #

  18. ana pravi

    Lepo, Bin! Sta šla peš gor? Mi smo večkrat. :razz: Čas življenja in smrti – ja, zdelo se mi je, da ni v redu moj naslov … Hvala. Strah in pogum. Jaz sem ga smela imeti za seminarsko pri filozofiji, takrat je bilo to kar odprto od profesorja, veš kdo me je učil? Pavle Zgaga. :-) Zelo zelo se spominjam tiste zgodbe, ko nekdo čaka v bunkerju pod hišo skrit, tačas pa “izpraznijo” hišo, skrivača ne najdejo, in hišo potem zastražijo. Skrivač potem zbira pogum, da se reši; ubije stražarja … Toda preden pride do tega trenutka, ko res ubije, je veliko časa. Razmišljanje, mečkanje, strah …

    Ne predstavljam si, ali pa, kaj vse se dogaja v takih trenutkih v človeku. Ko gre za to, da moraš morda nekoga ubiti, da sam preživiš … Ali bi res ne šlo brez uboja? V zgodbi je stražar spal …

    Čas življenja in čas smrti … vsak dan.

    Mladost – norost – modri starci – Bog daj, da bomo modri starci! Pomislila sem na to, kako ostro hčer imam, kako strogo sem sodila sama, ko sem bila še “mlada”, kako jasna mi je bila vzgoja, kako jasno sem vedela vse o odnosih in še kaj … Potem sem pa postala ponižnejša, saj sem videla, koliko stvari se ni izšlo po mojih predstavah. Omilila sem sodbe, in tako upam, da bodo tile mladci tudi postali milejši – in da bodo imeli pomembno besedo šele, ko bodo dokazali zrelost, umirjenost … Lp!

    13.08.2007 ob 00:01 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL