Moj obroč

Kategorije

Strani

Ta trenutek na mojem obroču

web counter

 

Avgust 2007
P T S Č P S N
« Jul   Sep »
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031  

Arhiv

Naš kotiček – ločitev

7.08.2007

Malo parov poznam, da so zmogli priznati, da preprosto ne gre več v njihovi skupnosti in so se razšli. Med njimi je ostala po desetih ali nekaj več letih praznina, ki jo je težko nadomestiti. Oba partnerja namreč, če sta se sporazumno razšla, ostaneta vsak na svojem. Za kakšno ceni, pa je težko oceniti. Praviloma moški del prevladuje, ko jim v lasti ostane nepremičnina, ženski del pa del opreme in ostalih premičnin, ki sta jih na svoji skupni poti pridobila. Kako težak in mučen mora biti ta prehod odhoda, tudi pomisliti nečem. Zdi se mi pa, da je boleče že samo spoznanje, da si vrsto let gradil in ustvarjal in v trenutku se je vse skupaj izgubilo ali uničilo. Če steče življenje človek počasi ugotovi, kaj vse je bilo izgubljenega. Nikoli pa ne pomisli na pridobitve, ki si jih brez te odločitve preprosto ni bi mogel predstavljati. Tako je bila ločitev edina prava odločitev.

  • Share/Bookmark
 

41 komentarjev »

  1. nada pravi

    Tudi mene je marsikdaj pretresla novica o ločitvi dobrih prijateljev,sosedov,znancev,sodelavk,bivših sošolcev……in kako težko razumem, da se dva človeka odločita za ločitev po 30 ali celo 40 letih zakona.Kaj žene ljudi, da verjamejo kako drugače bo življenje z drugim…..ko vemo da se vzorci ponavljajo……in mučno je slišati priznanje od prijateljice, po 6 letih novega iskanja svobode, da je v srednjih letih to kaj klavrno početje.Žalostno, da vsi ti iskalci nečesa višjega, postanejo depresivni igralci in ujetniki želja…….no, takole jaz vidim svojo okolico…..in se čudim, da kar po tekočem traku partnerji pozabljajo na negovanje nekoč vroče ljubezni, ta vzorec zna ponoviti tudi z novim partnerjem.

    7.08.2007 ob 08:03 | #

  2. katarina katarina pravi

    jaz pa poznam veliko žensk, ki so šle stran od mož, ostale same (oz. niso se več vezale), dosegle vse tisto, kar so si vedno želele in niti enkrat obžalovale ločitve.

    tudi jaz vem ,da če bi ostala v svoji vezi z očetom svojih hčera, da ne bi dosegla niti pikico od tega, kar sem. najina veza je bila narejena tako, da on dela kariero, jaz pa sem mama in partnerka, zato je bilo fantastično, da sem šla stran, se postavila na svoje noge in postala Jaz.

    si pa ne predstavljam bolečine tistih žensk (pač poznam več žensk kot moških), ki po 15,20 letih zakona ugotovijo, da zakon ni to, kar si njim zdi, da so v njem trije, da mož sedi na dveh stolih. Odločitev za odhod mora biti njim, zame nepredstavljivo, težka. in tiste ženske, ki jih mož sistematično ubija – pretepa, maltretira, ponižuje, ustrahuje. koliko let zdržijo, preden zberejo pogum ali preden pride trenutek, ko vzamejo culo in gredo.

    nobena os zgoraj opisanih ženske je gre zato, ker bi iskala nekaj drugega, boljšega, ampak grejo zato, ker niso one, ker kot individuumi ne obstajajo ali ker je do tal zravnano njihovo samospoštovanje in samopodoba. in prav je da grejo, ker si takega življenja nihče ne zasluži.

    7.08.2007 ob 08:20 | #

  3. nada pravi

    katarina to je tvoj pogled zaradi takšnih izkušenj…… a pekel v zakonu je skupek in rezultat skupne gradnje zla in ne sožitja…..za vse vrste medsebojnega razmerja sta potrebna dva….zato nasilje,varanje,bitke v odnosu, ustvarjata oba….kdo bo koga bolj z…..in v tem bolnem odnosu rojevajo otroci….

    7.08.2007 ob 09:26 | #

  4. nada pravi

    Moram pa še to drobno pripombo pristavit, če berem dnevnik od katarine mi nemalokrat dvigne pritisk…..ja, take osebe bi morale živeti življenje brez moža in otrok.

    7.08.2007 ob 09:49 | #

  5. katarina katarina pravi

    nada, skuliraj se. očitno ne poznaš nobene ženske, ki bi jo mož pretepal. in ne, nista vedno kriva dva, in ne sodi mene, ker lahko tudi jaz tebe. in ne bo ti prijetno. sicer pa … napiši to na mojem blogu, če upaš. :twisted:

    7.08.2007 ob 10:02 | #

  6. bin pravi

    Katarini je njen blog postal premajhen!

    Mora še drugje “ustrahovati” vse drugače misleče. :mrgreen: Prečitaj svoja komentarja na tem postu, katarina, pa se vprašaj, kako bi ju prenašala na svojem blogu? Koliko ustrezajo kriterijem, ki si jih v nedavnem postu postavila vsem ostalim.

    Drmagnum me bo pa brisal, če sem bil nesramen ali kako drugače slabonameren.

    7.08.2007 ob 13:49 | #

  7. bin pravi

    Še nekaj o temi posta!

    Predvsem mi je nerazumljivo, da se zakonca ločita po 30 ali več letih “sožitja”. Večinoma si ne iščeta drugih partnerjev, s katerimi bi “ponovila napake”, kot piše nada. Se pa zelo strinjam z njo, da sta za razmere v skupnosti “kriva ali zaslužna” oba. Skozi obdobje 30 let, se je nedvomno obema zgodilo nekaj krivic, in nekaj spodrsljajev. Nedvomno tudi v vsakem trenutku nekdo “vodi”. Toda že jutri bo lahko obratno. Par, ki se zaveda zapletenosti medsebojnih odnosov in nujnosti različnih pogledov in odzivov na težave, bo prebrodil tudi večjo “razliko v golih”. Tista prilika o “drugem licu” je pomemben “instrument” za ohranjanje zveze. Oba morata vedeti, da enega boli! Čeprav taka zveza na zunaj ne izgleda vedno najbolj vzorna.

    7.08.2007 ob 14:08 | #

  8. katarina pravi

    no, naj drmagnum poda svoje mnenje o mojih komentarjih, saj je njegov blog. a ne, bin.

    7.08.2007 ob 14:30 | #

  9. drmagnum drmagnum pravi

    Nada; Katarina, bin; Naš kotiček prenese tudi različne poglede in razmišljanja na katero koli od predlaganih tem. So pa zanimiva različna razmišljanja na dejstva, ki so privedla do odločitev za ločitev. Za to ne bom nikogar obsojal, še manj pa da bi katerega od vas brisal. Prav je, da si napišemo in ob tem tudi razmislimo, kaj smo želeli ob posamezni temi svojega poudariti. Hvala vsem za vaše poglede. Nam pa je vse za razmislek.</p>

    7.08.2007 ob 15:05 | #

  10. samoroginja pravi

    Nada in bin ! Nasilja ne ustvarjata dva! Zaradi mojih izkušenj sem precej alergična na pavšalne izjave: oba sta kriva. To je pa res najlažje reči. Ali imata morda lastne izkušnje? Ali teoretizirata? Za nasilje je odgovoren tisti, ki ga izvaja. Navadno en izvaja nasilje, drugi pa navadno išče rešitev (terapevti, podporne skupine,..), in na koncu poti jo (vsaj nekateri) najde v ločitvi (čeprav se maltreitiranje še vedno nadaljuje prek otroka, kot v mojem primeru). Ki je odrešitev. Kot je Nada zapisala, za razumevanje sta potrebna dva. Torej, če nekdo zganja nasilje, ta ne more sodelovati v paru. In še nekaj: Nihče ne beži od dobrega. Nihče. Jaz govorim iz lastne izkušnje – žal. Kjer je bilo nasilje in kjer je majhen otrok. In kjer zdaj sije sonce.:smile: Kar se tiče vzorcev, moja naloga je, da zdaj skušam prepoznati, zakaj sem si izbrala takšnega partnerja – in da prepoznam tovrstne vzorce vnaprej. To je moja naloga. “drugo lice” je lahko tudi bumerang. In še o bolečini. Slišala sem tudi razlage, da kako nasilneža boli, ko udari, ker res udari iz lastne bolečine. ?! Hudo. Mene pa boli zaradi lastne , njegove in fizične bolečine.

    Sorry, drmagnum, malo sem skrenila. Sem pa prvič to naglas povedala…

    7.08.2007 ob 15:58 | #

  11. drmagnum drmagnum pravi

    samoroginja: prav vesel sem tvojega mnenja.

    7.08.2007 ob 18:33 | #

  12. samoroginja pravi

    hvala :)

    7.08.2007 ob 19:47 | #

  13. bin pravi

    Samoroginja!

    Pisal sem o parih, ki se ločujejo po 30 in več letih. Prav zato sem prepričan, da je “nasilje” po tako dolgem skupnem življenju posledica dejanj obeh partnerjev. Ali pa bolezenskih težav enega od njiju. V nobenem od primerov, se mi ločitev ne zdi pravilen način reševanja problema. Verjemi, da imam po 30 letih zakona že nekaj izkušenj, iz katerih lahko “izvajam” svoje trditve.

    Nasilje v “mladih” zvezah, pa je pogosto vzrok nepremišljenega in “prisilnega” ustvarjanja družine, zaradi tradicije, časti ali nenačrtovanega naraščaja. Potem pa po nekaj tednih skupnega življenja oba ugotovita, da se sploh ne poznata. Pa, da bosta že “prevzgojila” svojega dragega partnerja. Ta pa se ne zmakne niti za ped, temveč pritiska še drugega v svojo smer. Dokler ne poči! Nasilje pa tudi ni samo fizična “količina”. Srčno bolečino, znate ženske veliko bolj kruto zadati.

    Oprosti, če tvoj primer ni po takem “vzorcu”. Kolikor nisem že star po letih, sem še starinskih nazorov povrhu.

    7.08.2007 ob 21:24 | #

  14. mateja pravi

    Mislim, da prav nihče ne gre v partnerstvo z mislijo, da se bo ločil.Vsak od nas si želi, da bi bil v partnerstvu v dobrem in slabem.Življene ni samo barvasto, žal je lahko tudi črno belo, pa ni važno iz kakšnega razloga.

    Tudi moje partnerstvo se je končalo z ločitvijo.Vse kar lahko rečem je hvala bogu da se je končalo, kajti če se ne bi, bi bil konec lahko tak, kot beremo v časopisih ali gledamo po tv(no še vedno upam, da se bo vse končalo srečno, da ne bo nesrečnega konca.

    Če ne gre,pač ne gre.Je popolnoma nesmiselno vztrajati v vezi, v kateri trpi vsak po svoje.

    Na koncu najbolj trpijo otroci, hudo jim je, krivijo sebe, ampak na koncu vedno spoznajo, da je bolje da živijo z enim staršem, kot z obema, sploh če so priče nasilju.

    Mislim, pa, da za nasilje res nista kriva oba, ampak je vedno tisti, ki nasilje izvaja.Marsikaj sem dala čez, vem o čemu govorim.Bila sem dolga leta trpinčena fizično in psihično.Vsa leta sem poslušala, da sem jaz kriva, pa moj gnil karakter, da on nima v življenju nobenega problema v komuniciranju razen z mano.Verjela sem mu.Vedno sem na koncu krivila sebe, to je pa zato ker sem povedala svoje mnenje, drugič zaradi tega, ker sem mu pozabila dati žlico zraven juhe, tretjič zaradi tega, ker sta otroka jokala ko ju je kaj bolelo, skratka iz kakršnega koli razloga že.Vedno je našel neki razlog, da se je znašal nad mano.

    Kako sta pri vsem tem trrpela otroka, si nihče niti zamisliti ne more.

    Mislim da si tega ne zasluži nihče prav nihče, nihče si ne zasluži takega življenja.Nihče nima pravice, da na kakršen koli način maltretira partnerja.Moja otroka učim, da se stvari rešuje z pogovorom.Če mi bo uspelo ne vem, si lahko samo želim , da bosta znala reševati konflikte na korekten način.

    Drmagnum oprosti ker sem se razpisala, pa vsem, prav vsem želim vse dobro.

    7.08.2007 ob 21:57 | #

  15. vlatka vlatka pravi

    Ločitev, je lahko zelo težka, če se imata človeka rada. Razveza je pa odrešitev za človeka, ki si vsak dan pljuvata v krožnik.

    Nekateri pa raje vztrajajo v vsem sranju, zaradi materialov, kot da bi šli z praznim kuferjem v boljše življenje.

    In posledica tega je sovraštvo, maščevanje, prepiri, zloba, podtikanja, pljuvanja, itd…

    7.08.2007 ob 22:19 | #

  16. vlatka vlatka pravi

    bin,

    naj te malo popravim. Stvar je tudi v karakterju človeka.

    Moj bivši mož je bil “skoraj” zlat do same poroke, po sami poroki, pa je pokazal pravi karakter. In bila sva poročena dve leti.

    Nakar se je poročil z mojo bivšo sošolko in se je stvar ponovila. Sedaj je poročen (ali samo živi v partnerstvu) z tretjo ženo, pa dvomim, da bo kaj drugače.

    7.08.2007 ob 22:23 | #

  17. bin pravi

    Verjamem vlatka!

    Samo nekaj me zanima. Koliko časa sta imela, za resne, globoke pogovore o življenju, o vlogi partnerjev, … ? Koliko sta se (razen seksa) medsebojno preizkušala pred poroko? Kako si lahko, tako bistra ženska, spregledala vso njegovo “hudobijo”? Razšla bi se z njim, že veliko pred poroko. Nekje v tem času, od kar si ga spoznala, pa do poroke, si tudi ti zagrešila napako. Morda iz nevednosti, lahkomiselnosti, ali pa je preprosto otrok potrkal prezgodaj na vrata? Mogoče si bila pa zmotno prepričana, kot veliko žensk, da ga boš po poroki že “pripravila” do tega, da bo “normalen”? Torej po tvoji pameti.

    Saj ne pričakujem odgovora! Ni treba, da bi komur-koli razlagala o tem. Samo zato sem napisal, da sebe vprašaš, ali ni morda le nekaj “krivde” tudi pri tebi.

    7.08.2007 ob 23:01 | #

  18. samoroginja pravi

    Bin. še enkrat te sprašujem, če imaš kakšne izkušnje ali teoretiziraš? Iskanje svoje odgovornosti za situacijo v zvezi sem počela 2 leti na družinskih terapijah. Ne pristajam na trditev, da sta za nasilje kriva dva!! In večinoma pri takšnih situacijah ne gre za “prevzgojo” partnerja, temveč za zatiranje človečnosti (večinoma pri ženskah). In večinoma so to vzorci, ki jih nekdo (večinoma moški) prinesejo iz svoje družine (ne nujno nasilje, temveč večvrednostni kompleks, ideje kako se morajo žene obnašati, itd..). Najlažje je prepoznati takšne, ki imajo isti vzorec (dominantnega očeta) v svoji družini in ki pokažejo pravi obraz kmalu. Veliko težje je pri “domoinantnih” mamah, kjer so ti vzorci veliko bolj skriti, prikriti in prefinjeni. V mojem primeru se je psihično nasilje stopnjevalo v fizično. Da je mera polna, je bivši mož zbolel in je jemal zdravila, zaradi katerih je bila njegova agresivnost povečana (moja toleranca do tega pa zvečevala). To se je stopnjevalo z meseci. Njegovo obnašanje skupek posledic bolezni, zdravil in vzorcev iz njegove družine. Na terapijah, ki sem se jih udeleževala, je bil princip, da sta za nasilje kriva dva. In potem sem se dve leti ubadala s tem, kako se lahko spremenim in s tem vplivam na ohranitev zakona. Moje mnenje in izkušnja – če bi nasilnežem jasno stopili na prste in jim povedali, TO JE NEDOPUSTNO!!, potem bi morda imeli drugo izhodišče. Ampak smo ves čas iskali opravičila, kako je nemočen, kako sem jaz bolj artikulirana, in lahko izrazim določene stvari skozi pogovor, itd, itd….

    In, veš bin, fizično nasilje se pojavi, ko se psihično izčrpa. Ko žalitve in maltretiranje niso več zadosti. Torej “srčnih bolečih” imaš toliko da komaj dihaš, potem pa dobiš še fizične. In vse te “nebuloze”, kako ženske znamo na druge načine prizadeti moške… Verjemi, da določeni tipi moških so izjemno iznajdljivi pri tem, kako ponižati in razvrednostiti svojo ženo kot žensko, mati in partnerko.

    Moj nasvet vsem, ne trpite nasilja! Čimprej postaviš mejo, bolje je. Jaz sem jo vlekla in živeča v peklu 2 leti in pol. Ker so mu zamenjali zdradila in sem mislila, da bo potem bolje. Pa ni bilo.

    In bin, z bivšim možem sva se poznala leta. Nekaj sem slutila, vendar so drugi faktorji (zdravila, bolezen,..) prevagali. Sem pa se nekaj naučila. In upam, da napake ne bom ponovila.

    8.08.2007 ob 09:58 | #

  19. bin pravi

    @ samoroginja Še enkrat te bom opozoril, da sem svoje prepričanje o “krivdi” obeh zakoncev, postavil za pare, ki so živeli skupaj, brez izrazitih težav, 30 in več let. V takih primerih je enostranska sprememba odnosov, bolezen. Namesto odprte rane ali drugih telesnih znakov, se izraža skozi težave v socialnem življenju. Ne samo zakonec, tudi drugi “socialni partnerji” občutijo spremembe. Slednji sicer manj kot najožja družina, vendar še vedno opazno. Ima dolgoletni partner moralno pravico, zapustiti bolnega zakonca? Takrat, ko bi ta najbolj potreboval pomoč? Nihče ni dolžan prenašati načrtnega nasilja! Nihče pa tudi nima pravice odrejati drugemu, kaj sme in česa ne. Zato je v primeru takih bolezni odločitev zelo težka. “Bogu hvala”, vsaj zaenkrat mi je ta izkušnja prihranjena.

    Tvojega (konkretnega) primera ne bi rad ocenjeval. Premalo vem o tebi, njem, in vajinih družinah iz katerih sta prinesla svoje vzorce. Tudi o okolju, v katerem sta živela ne vem nič. Nekaj pa me je vseeno zmotilo v tvojem zadnjem komentarju. /…Nekaj sem slutila, vendar so drugi faktorji (zdravila, bolezen,..) prevagali. …/ Kaj je bilo tisto, zaradi česar svoje slutnje nisi preverila? (Predpostavljam, da “bolezensko nasilje” ni nastalo nenadoma, po izbruhu neke druge bolezni.)

    Ne zameri, če drezam v “odprto rano”, vendar moj prvi komentar se je nanašal izključno na “starejše” pare. O vzrokih za nezmožnost skupnega življenja današnjih mladih ljudi, bi lahko razpravljali na dolgo in široko. Iz večih, različnih, zornih kotov. Naj bo to tema kakega drugega posta!

    8.08.2007 ob 13:10 | #

  20. samoroginja pravi

    @bin “(Predpostavljam, da “bolezensko nasilje” ni nastalo nenadoma, po izbruhu neke druge bolezni.)” Pa je. Žal. Bolezen je epilepsija. Moja edina slutnja pa je bila, da se mi je zdelo, da v določenih situacijah ne pride v stik s samim seboj. Nobene agresivnosti. Karakter se mu je precej spremenil po prvem napadu…

    8.08.2007 ob 14:08 | #

  21. nada pravi

    bin, nekateri preprosto ne slišijo in ne vidijo misli,mnenje,zapis drugih, ker je njihova bolečina,razočaranje,jeza močnejša od resnice…. jaz sem poročena že 43 let in povem, da obstajamo tudi srečni zakonci…..moj zapis pa temelji predvsem na izkušnah slišanega in videnega kot porotnica v 8 letih.( dva mandata).Zgrozila sem se koliko potuhnjenih,podlih, agresivnih žensk premore naša dežela in taka naj bo sodobna mama in vzgaja otroke?….hmm v kaj?? Da pa dokažem svojo trditev,imate državljani na voljo, pojdite na Sodišče v dvorano poslušat ko je razprava odprtega tipa……najbolj pogosta beseda…jaz nič kriv-a.

    8.08.2007 ob 14:11 | #

  22. bin pravi

    Glej samoroginja, zdaj bom pa res samo teoretiziral!

    Nič osebnega, nobenih konkretnih primerov ne maram vpletati. V obdobju, ko sem se pripravljal na partnerstvo, ustvarjanje družine, sem veliko razmišljal o tem, kako bi se odločil, če bi moja izbranka kmalu po poroki hudo zbolela? Psihično ali fizično. Kaj ima “prednost”? Moje nadalnje (zadovoljno) življenje, ali moralna dolžnost pomagati svojim najbližjim? Kdo nam je bližji od zakonca? Takrat sem se, brez bolečih izkušenj, ki jih je prineslo življenje, odločil za dolžnost. Na tej odločitvi še danes vztrajam. Načelno! Morda bi se v primeru uresničitve “črnega scenarija” premislil? Kdo ve? Na srečo tega ne bom nikoli izvedel. Kajti danes, po toliko letih skupne “hoje” skozi težave, si ne zamišljam ločenega življenja. Se bo očitno uresničil tisti rek, “dokler naju smrt ne loči”.

    Samo nekoliko v razmislek! Ne samo tebi, temveč vsem bralcem. Koliko več težav in bolečine prizadene psihično “invaliden” človek od težkega fizičnega invalida? Ki ga je treba negovati, dvigati, voditi na sprehode … Pa se vseeno veliko ljudi zgraža, kadar zakonec svojega (fizično) invalidnega partnerja zapusti. Kadar pa zapusti psihičnega invalida, je to “logično”. Čeprav fizični invalidi veliko lažje sprejmejo tujo pomoč, ki je zato tudi veliko bolj razširjena.

    Razumeti, da je duša ravno tako lahko bolna, je težko!

    8.08.2007 ob 14:39 | #

  23. samoroginja pravi

    Hm, Nada… Res je. Moja bolečina je močna. Krivice, ki so se dogajale, so me zaznamovale. Ali misliš, da kot porotnica lahko v resnici preceniš situacijo? Tudi moja mam je bila dva mandata porotnica in poznam njene izkušnje. Jaz pa govorim iz svoje izkušnje (iz strani stranke), ker vem, kaj se je govorilo na obravnavi, kaj pa se je dogajalo. Boli me, da je beseda MAMA postala psovka v ločitvenih postopkih.

    kakšna pa je po tvojem sodobna mama? Ali sem prav prebrala: potuhnjena, podla, agresivana?

    Ne razumem tvojega dokaza… Na sodišču nikoli nisem rekla, da nisem za nič kriva. Moj mož je bil pravnomočno obsojen zaradi nasilja, napisal, da otrok nikoli ni bil hospitaliziran (bili sva 4 krat v bolnici). Pa je vseeno vzoren oče, po nekaterih mnenjih. Ker sodnica in porotniki sploh niso prebrali dokumentacije. Da so rekli (sodnica in porotniki), da so med poletnimi počitnicami vrtci 2 meseca zaprti. ?! Da potrebuje otrok za prehrano maksimalno 300 SIT na dan, pa da je to vrh glave. Toliko o ažurnosti in poznavanje situacije…

    In Nada, kakšni pa so potem sodobni očetje?

    Zdi se mi izjemno nevarno, če bi sedel porotnik z takšnim vnaprej definiram stališčem. Kaj me moti? Moti me, da nada, govoriš na splošuješ vedenje žensk in sicer v takšnem izrazito negativnem tonu.

    Moram priznati, da se mi sedaj odpira svet, ko vidim, da obnašanje, ki sem ga doživljala ni tipično moško. In da je bil to redek , ekstremen primer. Vendar sem ga doživela na svoji koži. In še vedno to doživljam. In moj/najin otrok tudi. In seveda, hvala bogu, da obstajajo srečni zakonci, ki se postarajo skupaj. To je moja (še vedno) vrednota. Ampak ne več za vsako ceno.

    Kar hočem narediti s svojimi komentarji je, da povem da ostajajo tudi takšni primeri, kot moji. Upam, da jih je čim manj.

    In odreagiram na pavšalne ocene in generalne izjave, kot je tvoja Nada, o sodobnih materah. To me pa res pogreje. Vsakodnevno se srečujem z ovirami. Sem pa vesela, da sem na varnem, da prosto diham. Si mati? Poznam svojo taščo in vidim, kako je vzgojila svoje otroke. Ampak zaradi tega ne sodim vseh mater.

    Kar je meni dala ta težka izkušnja je, da ne sodim pavšalno in ne dajem “težkih izjav” o stvareh, ki jih nisem doživela.

    Sem verjetno zelo atipičen profil “maltretirane” žene. Visoka izobrazba, vodilno delovno mesto v mednarodnem podjetju. Zame bi večina ljudi znanci, sodelavci, itd. dali roko v ogenj, da kaj takšnega se meni ne bi moglo zgoditi. In v situaciji v kateri sem bila, mi je bila služba dobrodošla, saj sem videla, da sem sposobna nekaj narediti in da lahko in celo zelo uspešno komuniciram z ljudmi. Da nisem nora.

    8.08.2007 ob 14:54 | #

  24. Mateja pravi

    Samoroginja, občutek imam da te poznam, da pišeš moje življenje.Je varianta da se kakorkoli kontaktirava, ker se mi zdi, da si močnejša od mene(drmagnum oprosti za tole).

    Nada absolutno ti ne dam prav. Streslo me je ko sem prebrala kako razmišljaš o ženskah.Koliko potuhnjenih, podlih….žensk.

    Veš ,moj bivši je za mene čustveni invalid, ki je maltretiral mene in moja otroka, zato kaj takega ne prenesem.Ja in ko sva se midva ločevala, je v očeh porotnice in sodnice zaigral nedolžno žrtev, jaz sem izpadla totaln g.I n zakaj? ZATO NADA KER SEM BILA TIHO, KER MI JE PRED VRATI PREDEN SVA VSTOPLA ZAGROZIL, DA BOM VIDLA, ČE SE NE BOM STRINJALA Z NJEM.Ločitev je bila sporazumna, ker je edino na to pristal, jaz pa ravno tako, saj sem si želela da se vse to čimprej konča.

    Notri sem najprej pristopila jaz, povedala vse kar so vprašali, za mano je bil klican on. Odrekla sem se vsemu kar sva ustvarila, zaradi ljubega miru.Gospod mi danes plačuje 150 eu za dva otroka in to je tudi vse.Vozi se z bmw-jen -naj se zaradi mene, še vedno se vtika v moje življenje, ampak gospod je uradno brezposelen, ima pa svoje podjetje, kjer zasluži v enem mesecu, ma raje ne povem.

    Ampak mene na sodišču ni nihče vprašal, ali bom zmogla, kako bom, njega je pa sodnica 3x vprašala če bo zmogel toliko plačevati.

    Počutila sem se kot največji kriminalec.Ma raje neham, ker bom preveč napisala.

    8.08.2007 ob 15:23 | #

  25. bin pravi

    Za malo primerjave, samoroginja!

    Pišeš: /… In večinoma pri takšnih situacijah ne gre za “prevzgojo” partnerja, temveč za zatiranje človečnosti (večinoma pri ženskah). In večinoma so to vzorci, ki jih nekdo (večinoma moški) prinesejo iz svoje družine … /

    Nada pa: / …Zgrozila sem se koliko potuhnjenih,podlih, agresivnih žensk premore naša dežela in taka naj bo sodobna mama in vzgaja otroke?….hmm v kaj?? … /

    Kaj praviš, je velika razlika v “posploševanju” ene in druge? Jaz je ne vidim. Pri nobeni ne vidim posploševanja. Mogoče bi lahko rekel, da obe izpostavljata vzorec, po spolu. Glede na moje izkušnje, imata obe prav. Veliko več je fizičnega nasilja s strani moških, veliko podlejše pa je vedenje hudobnih žensk. Saj ti nisi hudobna? :smile:

    8.08.2007 ob 21:08 | #

  26. vlatka vlatka pravi

    bin,

    imaš prav. Spregledala sem par indicev, zaradi njegovega odličnega pretvarjanja. Ja, to je bila moja napaka. In napaka je bila, da nisem stopila do ženske, ki mu je v tem času (dokler se nisva poročila) skozi težila. Čeprav sem ga nagovarjala, da se on dobi z njo, ni imel jajc se z njo soočiti, jaz sem pa sprejela njegovo igro, da nima nič z njo. Če si z nekom, mu zaupaš, mar ne? In jaz sem mu. Napaka. Izkazalo se je, da je bila tista punca noseča in on se s tem i znal soočiti. To sem zvedela šele po ločitvi ;) , Ampak, usoda je usoda, in tej ne moremo ubežati.

    8.08.2007 ob 21:41 | #

  27. vlatka vlatka pravi

    bin,

    ja, oba partneja sta kriva za razvezo. In veš zakaj, ker sta se skupaj poročila.

    8.08.2007 ob 21:42 | #

  28. vlatka vlatka pravi

    mateja,

    nasilje izvaja tisti, ker mu drugi to dopušča, zato se ne strinjam popolnoma s tabo. Tako sem jaz dopuščala. V resnici, bi morala takoj stran ;)

    8.08.2007 ob 21:43 | #

  29. bin pravi

    Vlatka je, ???? vlatka!

    / … Če si z nekom, mu zaupaš, mar ne? In jaz sem mu. … /

    Tukaj se razlikujeva! Moj moto je, če mu zaupam ,sem z njim. Zaupam pa mu takrat, ko imam za to vzrok. Si imela čas za utemeljeno zaupanje?

    Saj vem, da smo se mladi velikokrat “na brzino” odločili za pomembne korake. Vendar krivda za slabe posledice je samo naša. Če nepremišljeno skočiš v plitvo vodo in si razbiješ glavo, ni kriv kamen na dnu. Če pa enako nepremišljeno skočiš v zvezo in se “opečeš”, je pa kriv “on”? Ni logike! :D

    8.08.2007 ob 22:07 | #

  30. vlatka - sem, ker želim biti, in kar želim biti. » Blog Archive » Vzpodbuda pravi

    [...] berite na drmagnumovi strani, pa vam bo vse jasno.     [...]

    9.08.2007 ob 00:03 | #

  31. Mateja pravi

    Vlatka, tukaj se pa strinjam z tabo, da sva kriva oba, on zato ker nasilje izvaja, jaz zato ker sem mu to dopoščala.Ampak pa si ti mogoče lahko zamisliš, kako je če se upreš takemu človeku, oz. kako težko se je upreti mu???

    Jaz vem, sem vse izkusila na svoji koži.

    9.08.2007 ob 09:08 | #

  32. samoroginja pravi

    Bin, “Veliko več je fizičnega nasilja s strani moških, veliko podlejše pa je vedenje hudobnih žensk. Saj ti nisi hudobna?”

    Ne bom komentirala posploševanja, saj ob pazljivem branju govori samo za sebe. Ali sem hudobna ali ne, naj o tem sodijo drugi.. Me pa zanima, kako Nada prepozna na sodni obravnavi “podlo vedenje hudobnih žensk”? Ekstremi so na eni in dugi strani. Jaz sem povedala na začetku, da govorim iz lastne izkušnje, tako da imam zelo konkreten razlog in bolečo izkušnjo, skozi katero sem leta hodila.

    Samo še nekaj: okoli krivde. Jaz ne govorim o krivdi (odločitev je verjetno bolj ustrezen izraz) za razvezo, temveč o krivdi za nasilje. In tu ne pristajam na deljeno krivdo. To, da greš stran, je je del rešiteve, ne pa vzroka nin ni sodelovanje. Bin je pisal o tem, kako poskrbiš za zakonca – to je razlog zakaj sem jaz vztrajala toliko časa. Več, kot je bilo zdravo. Zame in za otroka.

    Mateja, piši mi na samorog_inja@email.si. Takšne sodnike moramo vsaj prepoznati. Ko sem povedala na sodišču, da oče mojega otroka ne prikazuje realne situacije in da naj pogledajo napoved dohodnine za njegove dohodke, mi je sodnica “zagroziila” da naj naročim “eksperta”, za katerega ekspertizo o dohodkih bivšega moža naj bi plačala 300 000 SIT. In da še na podlagi tega ne bi določila višje preživnine.

    9.08.2007 ob 14:42 | #

  33. Blaž Blaž pravi

    Mojadva tastaredva sta ločena. Jebiga življenje gre naprj. Življenje je sam 1 brezveze ustrajat v nečem kr ti ne paše…čeprov je težko nehat…podobn kokr kajenje al pa krkol druzga…

    9.08.2007 ob 21:27 | #

  34. bin pravi

    Samoroginja!

    Vsi govorimo iz lastnih izkušenj! Verjamem, da si se trudila in žrtvovala v skrbi za zakonca. In, da ni šlo! Česar ne zmoreš, nisi dolžna “opravljati”. Upam, da iz mojih komentarjev nisi “potegnila” sklepa, da zagovarjam nasilneža in obtožujem žrtev. Tega res nisem želel.

    Če ima Nada drugačne izkušnje, ima tudi pravico do svojega mnenja. Na žalost, so tudi moje izkušnje blizu njenim. Več dobrih znancev, lahko bi rekel prijateljev imam, obeh spolov, ki so se ločili. Tudi fizično nasilje sem opazoval in preprečeval, po svoji moči. Najmanj v dveh primerih, je bila fizična reakcija moškega, na skrajno podlo ravnanje ženske, njegov edini izhod. Ni bil dorasel njeni hudobiji. (Nihče od prisotnih v izzvanem “nasilju”, ni bil pozvan kot priča, ko je bil obtožen krivde za razvezo. Čeprav smo si bili edini, tudi ženske, da je bil on žrtev.) Udaril je, in bil je kriv! Ne odobravam njegovega dejanja. Tudi osebno sem mu to povedal. Takoj! Samo drugačno izkušnjo od tvoje, sem hotel predstaviti.

    O “gledanju” in “videnju”, bi bilo mogoče veliko debatirati. (Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi. / Sita vrana, lačni ne verjame.)

    Pa ne zameri prosim.

    9.08.2007 ob 22:25 | #

  35. ana pravi

    Kakšen dober pogovor. Same močne izkušnje.

    Ko se je razhajal prvi par naših prijateljev, me je stisnilo. In vsakič me stisne. Kako minljive so včasih stvari, mnoge stvari. Poslušala sem prijateljico, pripovedovala je o težavah, o krivicah, ki ji jih dela mož … In dolžila sem njega. Posamezni dogodki so bili grozljivi. Kako more on?!

    Potem se je nekoč odprl on. Povedal on nekaj iz njunega zakona. Potem sem ugotovila, da vsak vidi le delček, svoj del. Razumljivo, težko je videti objektivno, nemogoče.

    Tako sem postopoma postala le poslušalka, z malo pameti, kaj mora, bi moral kdo narediti. Ugotovila sem, da se njuni zgodbi ne izideta. Če dam njegov in njen delček skupaj, se marsikaj ne izide. Pa nisem imela občutka, da bi šlo za zavestne laži. Gre za subjektivno videnje. Ko je človek ranjen, pač kakšno stvar bolj poudari, kot bi jo sicer. In ponavadi šele iz odmaknjenosti vidimo bolj objektivno.

    Potem sta se ločevala druga dva. Spet pove zgodbo ona. Poslušam. Kasneje pove on. Razumem tudi njega. Moj Bog, ko bi se med seboj tako pogovarjala, kot se z menoj, res odkrito, že od zdavnaj, in ko bi oba garala za to, da se spoštujeta kljub vsemu, kljub vse mogočim njunim zgodbam, občutjem, reakcijam …

    Spet se obeh zgodb ne da dati skupaj, tako različni sta. Če ju ne bi poznala, če bi pripovedovala kot dva neznanca, bi mi bilo jasno, da je kriv drugi.

    Ker pa ju poznam …

    Tako vse bolj vem, da mnogih stvari ne razumem, ne morem razumeti …

    Nisem mogla razumeti, da tako pametni ljudje, visok IQ in podobno, delajo tako čudne stvari. Zdaj dajem nekakšno diagnozo: čustvena nezrelost. To sem si izmislila. Gre za to, da zelo pametni ljudje lahko reagirajo zelo nespametno, preveč čustveno … Ko lahko rešijo pol sveta, samih sebe pa ne. Ko se jim sproži nekakšna alergična reakcija ob nerešenih dogodkih. Ko se jim kar stemni ob nekem spominu.

    Prijatelja mi pripovedujata vsak zase o istem dogodku, ki ju je prizadel pred 20 leti. Za oba tako pomemben, med seboj pa ne govorita o tem – najbrž bi se skregala.

    Poznam tako občutje. Tudi midva z možem nisva kar padla v lep zakon. Moj mož je nekoč rekel, da prvih osem let še ni vedel, da je poročen. Pa sem res to kar čutila. Ne želim biti zelo osebna, toda marsikaj marsikdaj je bilo res zelo zelo težko … Težko je bilo tudi to, ker je tašča vedela predvsem to, da sem ji vzela njenega ljubega sina, jaz pa sem želela biti njena hči, pa me ni tako sprejela. Dolgo ne. Zdaj pa vem, da me ima zelo rada in včasih naredi pridigo svojemu sinu, da mora mene poslušati. Da je prišlo do tega, je moralo miniti skoraj 20 let.

    Najin zakon traja skoraj 24 let. Naložila sva si veliko bremen, nekaj sva si jih “sama”, veliko otrok, nekaj so nama “drugi” (bolezni, invalidnost) … Zdaj vem, ko se skregava, se ob vseh stiskah, ki nama jih prinaša vsak dan (nama jih prinaša res veliko), vem pa tudi, da se imava rada. So tudi trenutki, ko si mislim, kaj mi je tega treba, ali res nisem mogla najti koga drugega (in hkrati vem, da idealnih menda ni, če pa že so, pa saj tudi jaz nisem … haha …, kako bi lahko pričakovala idealnega).

    Midva sva veliko pretrpela, dnevi nama prinašajo veliko težkega, toda vsaj nekaj znava nositi skupaj. In za to sem zelo hvaležna. Zase vem, da bi veliko veliko izgubila, če bi izgubila moža …

    Občutek imam, da je dobro poskusiti vztrajati … vsak pa zase ve, mora najti, mejo, do kje ja, od kje naprej ne. Poskusiti vztrajati … poskusiti rasti skupaj … si pripovedovati doživljanja … vem, kako smo ranljivi, vem, kako hudo je, ko težko človek pove, zaupa, potem pa včasih ni deležen nobenega razumevanja … Pred leti sem bila jaz precej molčeča, stvari so me žrle, bolele, toda povedati nisem znala. Sram me je bilo marsičesa. Saj sem si želela, da bi mož odkril, kaj mi je, toda povedati me je bilo groza. Strah. Bolje ne povedati kot biti nerazumljena – vreči svoje bisere – svinji. Ja, tako sem se bala za svoje bisere.

    No, zdaj pa vem že nekaj več: če ponudim svoje bisere, bom morda zavrnjena, morda pa ne. Veliko možnosti je, da ne bom. In končno, če zaupam: ali nič ne pridobim, ali pa veliko pridobim – oba pravzaprav. Če ne zaupam, sva na izgubi oba.

    Spoštujem vse vaše zgodbe in upam za vsakega, da bo zase ubral res najboljšo pot …

    Nada, kako pa postaneš porotnik?

    Drmagnum, a sem preveč naložila?

    9.08.2007 ob 23:35 | #

  36. drmagnum drmagnum pravi

    <p>ana: nikoli ni ničesar preveč. Še najmanj pa zgodb, razlag in mnenj. Zato pa je namenjen ta naš kotiček. Hvala tudi vsem preostalim za zanimive razlage, mnenja in svoje poglede.</p>

    9.08.2007 ob 23:47 | #

  37. nada pravi

    ana,

    en moj topel objemček,, ker tvojemu zakonu dovoliš dihat in se z vstrajnostjo veseliš lepih trenutkov in modro postopaš v težkih….

    jaz sem postala porotnica malo pred upokojitvijo, na pobudo predloga s strani Krajevne skupnosti.Danes ne vem kako poteka postopek.Pogoj je bil: nekaznovanje in aktivno delo z ljudmi, družinsko in socialno stabilna oseba, spoštovanje moralno-etičnih vrednot,strankarsko in versko neobremenjen,priporočila,priznanja,pohvale,nagrade,test psihjatra,razgovori med sodniki,tečaj…….prisega…… delo si opravljal kot častni državljan in ni bilo plačano, povrnjene smo imeli samo potne stroške oz.dva žetona za mestni pot.promet. Predvsem pa moraš biti psihično stabilna in močna osebnost, kajti slišano in doživeto, posebno kadar so izpostavljene izpovedi otrok, lahko hudo bremenilno vplivajo na tvoje zasebo življenje. Za poizkušino, pojdi kot državljanka samo poslušat v dvorano mesec dni, šele nato se vključi.Verjetno so danes kriteriji drugačni a pred leti so bili strogo selektivni. Pa še to ha,ha pri nas porotniki ne odločajo o sodbi…..sodnik ravna v skladu po zakonu, zvezah in poznanstvih ha,ha…. Jaz sem bila predvsem jezna na našo zakonodajo in organizacijo, ki je milo rečeno vse samo enostavno-jasna ne, pritožbe so zlorabljene v sistemu od tod tudi enormni zaostanki.Ko deset sodnikov v 8 letih na različnih mestih oz. stopnjah obravnava izrečeno mandatno kazen toženi stranki v znesku 100€.Absurno !

    10.08.2007 ob 08:57 | #

  38. ana pravi

    Nada, hvala za pojasnila! Da misliti, ja … Torej lahko grem kdaj poslušat kakšno zadevo?

    Glede zakona – ja, to sem želela reči, da se tudi moja in moževa zgodba kdaj ne ujameta, da sva prizadeta oba, jaz pač še bolj, jasno (haha), tudi kakšen spomin prinaša grenkobo, pa manj, kot prej, zdaj z distance je kaj že dragocenost, obdelana zadeva, lep kamenček brez ostrih robov, toliko sva drsala kakše zadeve, da postopoma postajajo posebna dragocenost – tudi v tem, kaj vse ljudje lahko preživimo, kako pravzaprav rastemo, zorimo skupaj … In prepričana sem, da sva oba veliko bogatejša – skupaj – kot bi bila vsak zase. In vem, da je garanje, priznam. Kot sem jaz včasih v sebi zdihovala, da me nihče ne razume, je mož zdihoval v sebi: Kako jo naj človek razume! Kakšen trenutek se veselim starosti skupaj – če bo dana. Morda bova takrat lahko res nekako več skupaj – morda ne bodo le same skrbi in zoprnije, ki jih je v teh letih na pretek …

    Vidiš, več kot pol življenja že skupaj – zanimivo, pretresljivo, ganljivo …

    Lp!

    10.08.2007 ob 10:04 | #

  39. bin pravi

    Tako lepo si napisala, ana, tisto, kar sem jaz s svojim okornim “peresom” poizkusil pojasniti, :oops: da ne bom nič dodajal. Naj vam uspeva še naprej! :)

    10.08.2007 ob 12:51 | #

  40. ana pravi

    bin :-) :-) :-) :-) :-) Tvoje pero pa okorno? :-)

    10.08.2007 ob 13:03 | #

  41. Primzy (zakonsketezave.net) pravi

    Zanimiva tema :)

    Nekaj zanimivega na to temo se je pisalo tudi tukajle:

    http://www.zakonsketezave.net/2011/03/locitev-soocanje-s- strahovi/

    http://www.zakonsketezave.net/2011/02/locitev-zakonske-zveze/

    http://www.zakonsketezave.net/2011/03/locitev-razvezva-zakonske-zveze/

    Prijetno branje in čim manj ločitev vam želim :)

    8.05.2011 ob 22:49 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL