Moj obroč

Kategorije

Strani

Ta trenutek na mojem obroču

web counter

 

Julij 2007
P T S Č P S N
« Jun   Avg »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Arhiv

Naš kotiček-odkritost

27.07.2007

Dostikrat sem v dilemi. Bi bil odkrit, do posameznih reakcij in komentarjev mojih sogovornikov, ali bi jih preprosto preslišal in se na takšne komentarje nebi odzval. Bolj premišljujem v takšnih trenutkih, večkrat se odločim in preprosto odkrito povem tisto, kar si ta trenutek mislim, da je potrebno povedati. Zaradi takšnega odkritega odnosa, sem že dostikrat “potegnil kratko”. Ne premorem tiste mere potrpežljivosti, ki bi me pripeljala v bolj spravljive vode. Za to čez čas opazim, da se me nekateri raje izogibajo. Niso pripravljeni kaj dosti povedati oz. razlagati o posameznih stvareh, ker so mnenja, da jih bom v vsakem primeru poskušal s čim presenetiti in jim povedati, da se s takšnim početjem ali komentarjem ne strinjam. Kaj si morem? Ali ne znam ali pa nečem! Še vedno sem mnenja, da je bolje prva zamera, kakor pa večno sprenevedanje in lažno prikimavanje in strinjanje z vsem, kar komu pade na pamet.

  • Share/Bookmark
 

26 komentarjev »

  1. prlek prlek pravi

    <p>:cool: odkrito ali ne je gotovo vedno vprašanje.Moje spoznanje,tisti kateri ne sprejmejo odkritega mnenja se povlečejo in največkrat so ti posamezniki pač potisnjeni v kot. Reakcija je naravna saj so prepričani v podzavesti da so ogroženi.Odziv je pač povsem naraven pojav.Ostaja pa vedno dvom na kakšen način povedati mnenje.Tudi strpno mnenje ne prinese vedno pozitivnega odziva.</p>

    28.07.2007 ob 07:06 | #

  2. drmagnum drmagnum pravi

    prlek: imaš prav. Ta strpnost čez čas posebej “plačamo”. Zato je najbolje, da človek pove takoj iz “prve”.

    28.07.2007 ob 09:15 | #

  3. snow snow pravi

    osebno sem za odkritost pa če mi je všeč ali ne,zato sem tudi sama taka,kar pa včasih tudi ni dobro

    28.07.2007 ob 15:07 | #

  4. exaGee exaGee pravi

    Naša najbolj odkrita dejanja so hkrati tudi najbolj preračunljiva. :smile:

    28.07.2007 ob 17:37 | #

  5. eho. pravi

    Prvi vtis o človeku težko spremenimo, vedno nam nekje ostane spomin nanj, čeprav se odnos spremeni. Zato je priporočljivo najprej nekaj zgraditi, čeprav kakšno opeko nato podremo. Ker temelji ostanejo. Če pa kdo misli, da si jim s kakšno pripombo podrl celo hišo, pa naj. Slej ko prej jih bo srečala pamet. Pa lep pozdrav.

    28.07.2007 ob 18:01 | #

  6. drmagnum drmagnum pravi

    eho:sam zmeraj pomagam graditi skupni mozaik. Če pa kdo hoče preveč, pa mu to moram povedati, pa tudi če sem zanj potem nesramen. exaGee: ne vem, če je tu prisotna preračunljivost. Do sedaj sem vsem, ki sem jim kaj odkritega povedal bili ekonomsko neodvisni in tudi drugače povsem samostojni. Sam pa nisem od nikogar nič pričakoval. Očitkov pa dobil kar nekaj. snow: imaš prav. Ravno takšen odnos, dostikrat koristi vsem.

    28.07.2007 ob 19:21 | #

  7. bin pravi

    Vsekakor je bolje takoj povedati svoje mnenje! Vprašanje pa je: kako? Isti dvom ali trditev lahko povemo na več načinov. Najti pravi način, je umetnost. Nekoliko se lahko naučimo, kot vsake veje umetnosti, večina pa je v naravni nadarjenosti. Nekateri so enostavno rojeni za komunikacijo, drugim pa ob vsem trudu in znanju, ne gre in ne gre. Vedno so v nesporazumu z okolico.

    Vsekakor naj bi prevladoval spravljiv in spoštljiv – kulturen način. Včasih pa je treba tudi takoj “udariti po mizi”.:wink:

    28.07.2007 ob 21:48 | #

  8. drmagnum drmagnum pravi

    bin:Zanimivo razmišljanje glede različnosti razumevanja. Dostikrat se ravno zaradi tega prične. Se pa strinjam, da je spravljiv in spoštljiv odnos pomemben.

    28.07.2007 ob 22:28 | #

  9. ana pravi

    Drmagnum, ti si pa ja spravljiv in prijazen človek! Večkrat sem videla, ko si kakšno stvar lepo mirno sprejel!

    jaz sem bila dolga leta precej tiha, vendar to ni pomenilo, da nisem kuhala kakšne zamere. Zdaj se pa že dolgo učim govoriti, povedati, skušam kulturno povedati, no, doma mi marsikdaj ne uspe …

    Zdaj sem vse bolj prepričana, da smo si dolžni pripovedovati, tudi blago opozarjati, posebno če gre za večje in pomembnejše stvari. Če nekdo ne reče, morda sem prav jaz ta nekdo, se lahko zgodi, da neka oseba nekega svojega dejanja morda sploh ne bo spoznala v globino.

    Nek mož je pogosto ostrih besed, tako da prizadene svojo ženo. čeprav mu je žena to večkrat povedala, on sploh ni registriral, naprej se je norčeval. Potem mu je pa enkrat rekla skupna prijateljica: “Ej, če bi pa ti meni tako govoril, bi pa mene zelo prizadelo!” No, zdaj pa je ta možak slišal – in nikoli več uporabil nekih izrazov!

    Tako smo si poslani drug drugemu – verjamem!

    28.07.2007 ob 23:59 | #

  10. drmagnum drmagnum pravi

    ana:sem. Včasih pa moram pokazati, da je nekaterim stvarem prišla stvar do konca. Takrat pa ne morem dovoliti razlag, ki bi meni stvari postavile na glavo.Nikakor pa ni moj namen žaliti ali blatiti. Samo v spravljivem tonu povem vsakomur, ko sem mnenja, da mu je to potrebno povedati.

    29.07.2007 ob 00:08 | #

  11. vvooodnarka vvooodnarka pravi

    Bodimo odkriti, a ne prizadenimo ljudi kar za vsako nepotrebno stvar. Še posebno me jezi početje takih, ki ravno to počnejo za kar s svojo odkritostjo polirajo sogovornika. Tukaj se mi zastavlja vprašanje kdo je tako vsepopoln in vsemogočen, vsesposoben, vseveden, da lahko dvigne roko nad … Z odkritostjo udarimo, zbodemo, tepemo, ponižamo, popljuvamo nasprotnika. Kot vidite odkritost preseže mero, ko sogovorniku ne naklonimo svoje topline.

    29.07.2007 ob 11:09 | #

  12. bin pravi

    Vvooodnarka!

    /Z odkritostjo udarimo, zbodemo, tepemo, ponižamo, popljuvamo nasprotnika./

    Prav tu se najbolj razlikujemo!

    (Čeprav bi zadnja beseda v citatu morala biti “prijatelja” ali “znanca”. Kajti predvsem v odnosih z znanci in prijatelji je problem prisoten. Popolni tujci nas težko prizadenejo. Nikakor pa v sogovorniku ne bi smeli videti nasprotnika ali celo sovražnika.)

    Odkrit in pošten odnos do sočloveka imamo takrat, ko mu brez zadržkov povemo, kaj v njegovem obnašanju “nam ni prav”. Vsako sprenevedanje, spregledovanje, zamolčanje, … je v bistvu poniževanje. Grobo povedano, mu ne zaupamo, ali pa ga imamo za ne-vrednega, da bi mu svoje občutke izrazili. Izrek iz svetega pisma: “če te nekdo udari po desnem licu, mu nastavi še levega.”, si jaz razlagam prav v takem primeru. Kot je že Ana napisala, če mu ne povemo, ne bo niti vedel, da nas moti njegovo dejanje. Vendar tisto, “nastavi še levega”, velja za bližnje ljudi. Za tiste, s katerimi želimo in moramo ohranjati že utečene odnose. Pri popolnih tujcih je nekoliko drugače.

    Zato še vedno vztrajam na takojšnjem odzivu, ki pa mora biti “primeren”. Tudi tukaj me je Ana že prehitela. /no, doma mi marsikdaj ne uspe …/ Tudi meni ne uspe vedno, ne doma, ne “zunaj”, to, kar bi rad in mislim da je prav. Se pa trudim!

    Seveda pa tisti “takojšnji odziv” ne pomeni, da bi smeli tečnariti in dlakocepiti za vsako malenkost. Kadar je za nas moteče, takrat pa moramo! Velikokrat se nesporazumi razplamtijo prav zaradi podcenjevanja njihove “motečnosti”. Na začetku molče “požremo” določeno dejanje, saj res ni tako hudo. Ko pa se stvar nadaljuje, čeprav v isti obliki, pa “zaropotamo”. Seveda je prizadeti začuden. Še včeraj ni bilo nič narobe, danes sem pa “velik grešnik”. Zato je tudi njegov odziv drugačen, kot bi bil v primeru takojšnjega “nastavljanja drugega lica”.

    Zato trdim, da je pravilen način odziva, stvar umetnosti, posebne nadarjenosti. Vsi ostali pa se lahko samo trudimo, da bi ujeli čim boljši približek. :???:

    Prav zaradi te naše nemoči, smo dolžni “odpuščati”, sprejemati napake drugih. Ne smemo zahtevati, da bi bili oni boljši od nas!

    29.07.2007 ob 20:27 | #

  13. ana pravi

    Bin, zelo mi je blizu, kar pišeš! Gre tudi za to, ali govorimo jezik, ki ga drugi razume, kajne? Pa način je pomemben.

    Danes sem si izpisovala lepe misli, poglej, kakšne sem našla:

    Naše stroge sodbe o drugih navadno izvirajo od tod, da imamo svoj ideal za svojo prakso in prakso drugih za njihov ideal. (Maurice Blondel) Nihče se ne bi smel dotakniti rane, če je nima s čim obvezati. (Ernest Hello) Pravi prijatelji so včasih neprijetni. (Louis Pasteur) Besede so kot čebele: pikajo ali prinašajo med. (Švicarski pregovor) Samo utvara je lahka, resnica je vedno težka. (Rabindranath Tagore) Dobro, ki ga storimo, je bolj važno, kakor slabo, ki ga razkrinkamo. (Gustave Thibon) Žalostna doba, ko je teže razbiti predsodke kot atom. (Albert Einstein) Čim bolj je srce plemenito, tem manj je vrat trd. (Flamski pregovor)

    29.07.2007 ob 20:59 | #

  14. drmagnum drmagnum pravi

    ana:ta je meni najbolj všeč. Pravi prijatelji so včasih neprijetni. (Louis Pasteur)

    29.07.2007 ob 21:35 | #

  15. vlatka vlatka pravi

    drmagnum,

    odkritost me jebe že vse življenje.

    29.07.2007 ob 22:30 | #

  16. ana pravi

    Drmagnum, meni se zdi krasna ta misel! Ker imeti prijatelja, ki ti kima, je včasih kar prijetno, toda v resnici bolj potrebujemo tiste, ki nas vzpodbujajo, kregajo, spremljajo, opazijo … seveda vse na prijateljski način, tako, da nekako sprejmemo in ne zamerimo … Vlatka, vsakega kaj … ;-)

    29.07.2007 ob 22:55 | #

  17. bin pravi

    Točno to, Ana!

    Govoriti jezik, ki ga bodo drugi razumeli. Dokler je na drugi strani samo eden, se nam še lahko posreči “idealna beseda”, Kadar jih je več, to ni mogoče. Kolikor ušes, toliko zgodb. Iz istih besed. Zato se moramo sprijazniti tudi z nesporazumi.

    Meni je najbolj pri srcu zadnja misel. “Trd vrat” je v škodo nam in našim dragim. Vendar ga je včasih tako težko upogniti. :???:

    29.07.2007 ob 23:07 | #

  18. ana pravi

    :-)

    30.07.2007 ob 00:23 | #

  19. barbarap barbarap pravi

    Dolgoročno se odkrita beseda vedno izkaže za pravo odločitev. Jaz osebno tudi nimam rada hlinjenja.

    31.07.2007 ob 08:21 | #

  20. vvooodnarka vvooodnarka pravi

    Bin,

    Na ločevanje pri odkritosrčnosti ima velik pomen, ker se malo kdo zaveda kako je tistemu, kako se počuti, ki posluša odkritosrčnost. Hudo za poslušalca je to, ker je v takem položaju odkritosrčnež močnejši od njega. In je poslušalec podrejen odkritosrčnežu, ki mu kot iz topa letijo besede, ki v večini pikajo (povzemam od Ane). Tisti, ki se je že znašel v obeh položajih, uporablja zagotovo manj pikajočih besed za poslušalca. Predvidevam pa, da je marsikomu ljubši položaj biti odkritosrčnež, kot poslušalec, ker prestreže bolečino, ki mu jo zada.

    Sem pristašica; lepa beseda, lepo mesto najde. Pa še manj boleča je. Poslušalec se ne počuti v podrejenem položaju. Pogovor gladko za oba steče, in bolečine si ne prizadeneta drug drugemu.

    31.07.2007 ob 11:38 | #

  21. vvooodnarka vvooodnarka pravi

    Ana,

    Tale pregovor se mi zdi, da še najbolj označi delovanje v odkritosrčnosti; ” Besede so kakor čebele, pikajo, ali prinašajo med. “

    31.07.2007 ob 11:41 | #

  22. ana pravi

    Vodnarka, eni ljudje so taki, da kar izstrelijo, hitro rečejo, hitro pozabijo, morda tudi zamerijo ne, če prileti kaj v njih – morda se hitro in ostro odzovejo in pozabijo … Taki ljudje morda ne začutijo nikoli bolečine, ki jo čutijo občutljivejši ljudje, ki pa morda celo preveč previdno uporabljajo besede, da ja koga ne bi prizadeli. Meni je veliko stvari koristilo, zelo tudi forumi in blogi, da zmeraj bolj upam povedati, kaj v resnici mislim – in se ne bojim, da bom koga razočarala, prizadela. Tudi so se mi izoblikovale misli. In zdaj vidim veliko vrednoto v tem, da lahko povem, kar mislim, čutim (morda nekomu spodbudim iskanje njega samega) in sem hvaležna drugim, ki mi povejo, kar oni vidijo … Tudi kritike mojih misli, dejanj je lažje sprejeti zdaj, ko se ne mučim več samo s tem, da slučajno ne bi koga prizadela in ko se zavedam, da tudi jaz zadajam kdaj komu (lahko tudi res čisto neveda) rane. In presneto dobro se zavedam, da bi mi, če bi me vsi samo hvalili, ne delali resnične usluge za moje zorenje. Na tem svetu pa ne želim biti kar tako malo …

    Sama marsičesa ne bi opazila. Nekoč me je neka oseba strašno prizadela, cela leta me je bolelo. Potem pa je nekoč ta oseba prišla k meni in mi pripovedovala, kako jo boli zaradi neke druge osebe. Najprej se mi je milo storilo, ko sem opazila, da nima pojma, kako je meni zaradi nje. Potem sem v trenutku pokopala svoje občutje. Ugotovila sem, da me je škoda, da se še žrem za stvar, ki je drugi nima niti v spominu. Hecno, kaj. Ni pa vsega lahko pokopati. Od takrat naprej vem, da sem morda tudi jaz marsikoga prizadela, pa tega niti ne vem … In prosim v mislih za te ljudi, da ne bi bili žalostni. In da bi se naučili jemati vse, kar se nam dogaja, kot gradbeni material v hiši svojega življenja.

    31.07.2007 ob 12:00 | #

  23. bin pravi

    Vvooodnarka!

    Kadar jaz govorim o odkritosrčnosti, mislim pri tem odsotnost sprenevedanja, zatajevanja, in drugih “diplomatskih veščin”. Ti pa, po odzivu sodeč, razumeš odkritosrčnost kot grobost, ali morda celo hudobijo.

    Ana je zapisala /Gre tudi za to, ali govorimo jezik, ki ga drugi razume, kajne? Pa način je pomemben./ , in tega ni mogoče bolje povedati. Govorili naj bi tako, da nas bo drugi razumel, pri tem pa ne bo užaljen, če smo ga opozorili na (njegovo) pomanjkljivost. Kdo obvlada tako komunikacijo?

    Vsaj tri možnosti imamo, kadar zaznamo pri bližnjem nekaj motečega. 1. Vljudno vendar jasno, ga opozorimo. 2. Delamo se, da nismo opazili. 3. Po načelu “spredaj liže, zadaj grize” ga hvalimo, obenem pa iščemo način, kako mu bomo preprečili nadaljevanje motečega delovanja. V ozadju, ne da bi on vedel, da nam ni prav.

    Trudim se, da uporabljam prvo možnost. Včasih, pri malenkostih, uporabim drugo. Tretje nikoli! Vsaj zavestno ne.

    Kaj pa ti? :wink:

    31.07.2007 ob 12:31 | #

  24. ana pravi

    Bin! :-)

    31.07.2007 ob 12:40 | #

  25. vvooodnarka vvooodnarka pravi

    Bin,

    Lepo, če pri tebi tega kar navajaš ni, da se trudiš niso pa vsi taki, da bi se trudili, ki bi to izzvzeli in ne uporabili. Različno reagiramo na odkritosrčnost, eni se uspejo postaviti še tako problematični odkritosrčnosti. Res, da prav vsaka odkritosrčnost ne zada bolečine. Nekaterim, pa tudi meni pa vedno ne uspe, in mi taki zadajo bolečino. Kdaj pa kdaj me to neznanje premočno tepe.

    Najbolj me od vsega jezi, da smo ljudje taki, eni bolj drugi manj, da zadajajo-mo drug drugemu srčno bolečino. In pri tem ne deluje bumerang, ampak pretežno ” zob za zob. ” Ljudi s srčno bolečino ne bo še zmanjkalo.

    Zamislila sem se na družinco, ki se jim je zgodila tragedija; hčerka si je vzela življenje. Z očetom, ki ji je odkritosrčno odsvetoval in preprečeval stike s fantom, ki njemu ni bil všeč. Problem tega očeta, pa še veliko je takih, ki ga imajo, ker ni sprejel hčerke take kot je in njeno ljubezen do fanta, v kar je verjela, da je najboljši zanjo. Za očeta pa ni bil, a zdaj ne more več popraviti za nazaj, le mali, mali korak v sebi bi lahko naredil zase in za hčerko.

    Z odkritosrčnostjo od poslušalca terjamo, da se spremeni in spreminja nam na ljubo, ker ga – jo takega – tako ne sprejemamo. Postavljamo mu – ji višja merila kot jih ima sam – sama. Odnosi so tesno povezani z odkritosrčnostjo, pa se tu zamislim in vprašam, kaj privede, starost in spol nima velikega pomena, da si posameznik-ca vzame življenje. Pravijo, da odgovor odnesejo s seboj, res ga. A ta oseba je zagotovo čutila srčno bolečino, ki so mu -ji povzročali nihče drug kot ljudje in se je kopičila, da je počilo. Mož je bil priden kmet, brez šole, ženo je imel dipl. ago. univ. študirano, kmetijska svetovalka znanka. On je delal od jutra do jutra, pa je bil OD od žene večji, ni bil dovolj delaven za njo… ni bilo posredi ljubic, ljubčkov, on si je doma vzel življenje. Kam, v kakšno skrajnost lahko drug drugega potisnemo, ko ne more doseči naša previsoka postavljena merila.

    Pošiljam ti večerni pozdrav in najboljše stvari v tvoje dlani, vvooodnarka

    31.07.2007 ob 22:44 | #

  26. drmagnum drmagnum pravi

    bin:odlično. Tudi sam sem za prvo.:grin:

    31.07.2007 ob 23:40 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL