Majčin dnevnik-Tesnoba in strah
Vsakega od nas je že bilo kdaj strah. Zanj pravijo, da je od znotraj votel od zunaj ga pa ni. Ravno strah in pa tesnoba so spremljevalke večine obolelih. Maja je obdobju, ko veliko časa posveti razmišljanju o težavah, ki jo spremljajo skozi celotno zdravljenje. Sedaj se ji pozna, da je za njo težko obdobje. Danes si še ne more privoščiti sproščenega sprehoda. Povsod jo spremlja občutek ogroženosti, tesnobe, straha. Kontrole, ki so bile zelo pogoste so sedaj na tri mesece. Občutek, da si vse to obdobje prepuščen samemu sebi ni prijeten. Izvidi, ki prihajajo po pošti postanejo nočna mora. Preprosto ne veš zakaj? Vendar se jih bojiš odpreti in pogledati rezultate. Pripravljena na vse možne opcije je najtežje pogledati rezultate in v strahu pričakovati, da ti niso dobri.
Zadnji rezultati so bili dobri. Tumorski markerji so bili negativni. Kri dobra. No na koncu upajmo vse dobro. Težko je premagati te občutke in pokazati sebi možnosti, s katerimi premagamo ta strah in utesnjenost v želji, da se nam bo življenje pokazalo v boljši luči. Počasi bo potrebno posvetiti sebi več pozornosti in premagati črne scenarije, ki so bili še pred mesecem tako močno prisotni. Premagati tesnobo in strah. Ko enkrat zmoremo to ni več težko. Verjamem da bo Maja zmogla!
Nič bat! Strah je zlo za človeka. Nič bat! Samo lepe stvari misliti, ne glede na vse, kar se dogaja.
19.06.2007 ob 12:00 | #
Maja, prebrala sem tvoj odgovor na moj komentar pri prejšnjem spročilu. Tokrat odgovarjam na oba kar tukaj.
Ful te razumem in verjamem, da je zdaj za tebe najtežje . Ponovno si se morala soočiti z boleznijo in ponovno te čaka obdobje “po zdravljenju”, ki je zagotovo ultra stresno in polno strahu, tesnobe in negotovosti.
Verjemi vase in bodi pogumna. Ko je najhuje, se pogovori z Loti. Jaz sem se takole dopoldan, ko sem bila sama doma in me je začel grabit strah pred boleznijo in posledično smrtjo, vsedla na kavč h mojemu Simbiju in se pogovrila z njim kot s človekom. Morda je bilo slišati in videti bedasto, ampak ko sem mu v joku razložila, da me je strah in da bi rada živela, me je v odgovor polizal po obrazu in to je bila zame ena velika arcnija. Nisem hotela vedno pojamrati možu, ker se mi je smilil, saj je on verjetno še bolj trpel kot jaz. Pa starši tudi…
Glede pošte in kuverte z oznako OI….. 7.6.07 sem imela kontrolo. Kakšen teden po kontroli se prvič do sedaj (sicer sem vedno govorila z zdravnico po telefonu) dobila rezultate kontrole. Ko sem v kaselcu zagledala omenjeno kuverto, so se mi kar zašibila kolena in srčni utrip je ponorel. Pa čeprav mi je zdravnica že na kontroli povedala, da meni, da bo vse ok itd. Tega strahu se verjetno ne bom nikoli znebila. Po drugi strani pa grem z lahkoto na OI. Tega me ni strah, ena kuverta pa me je tako “zrukala” in to po dveh letih, ko je strahu že ful, ful manj in ko redko še pomislim na minljivost živlejnja.
Vlatka ti je dobronamerno svetovala, da se ne boj in da misli na lepe stvari…. Ko bi ljudje vedeli, kako težko je ob vseh strahovih, slabemu počutju in težavah po zdravljenju ohraniti reacionalno razmišljanje in se prisiliti v pozitivno mišlenje, ko ti vsak malo napačen gib pove, da imaš za sabo agresivno zdravljenje, ko te kar na lepem zalijejo solze, ko te napade depresija, včasih tudi tečnoba…. In kako lepo bi bilo, ko bi lahko nasvete kot je Vlatkin, uspeli tudi udejanjiti….. No, ja, saj se trudimo, kajne Maja? Pa še se bomo!
Jaz sem si v najbolj kritičnem obdobju po zdravlejnju pomagala tako, da sem letala okoli prijateljic, na Rožnik…. včasih sem se kar malo prislila in je šlo. Po končanem zdravljenju sem hodila v ambulanto splošne zdravnice 1x na teden po injekcijo B vitaminov, ki so mi tudi pomagali in me pomirili, ob enem pa blažili posledice citostatikov, ki nekateri vplivajo na periferno živčevje. Poleg tega sem jedla tudi 1x na dan po 1000mg tableto C vitamina. In lahko rečem, da sem se sestavila skupaj. Rabila sem nekaj mesecev in potem je šlo.
Maja, ful sem dolgga, veliko sem napisala sovjih izkušenj, morda ti kaj pride prav.
DRŽI SE, pozdravi Andreja in privoščita si en dopustek. Tudi, če boš utrujena, pojdita. Zamenjaj okolje, pojdi stran od vsakdana. Dnevi bodo tekli in vsak odklukan dan brez bolezni je uspeh in bližje bož cilju - popolni ozdravitvi. Skrajšaj si te dneve strahu in čakanja!
Papa!
19.06.2007 ob 22:57 | #
Ata Magnum! Še za vas par besed!
Predstavljam si, kako se počutite, saj vidim, kako sta bila in sta še vedno prestrašena tudi moja starša.
Požrtvovalno podpirate Majo, družino in sebe. Upam, da se dovolj posvetite tudi sebi in svoji rehabilitaciji.
Z Majo sta en poseben tandem. Lepo.
Veliko zdravja obema in čim manj strahu in tesnobe vama želim!
19.06.2007 ob 23:03 | #
Kristina nisi bila dolga. V vsem kar si napisla se najdem. Tudi sama, ko mi je najtežje vzamem v naročje mojo Loti in se pošteno zjokam - ta pikec moj pa me gleda s svojimi rjavimi očkami in imam občutek kot bi mi hotela povedati, da bo vse vredu in, da naj me ne skrbi. Včasih se bojim za mojega Andreja. On zelo nerad govori o moji bolezni s komerkoli. Želim si, da bi v težkih trenutkih imel nekoga, da bi se z njim pogovoril, da bi mu bilo lažje. Vem, da se z mano ne želi, ker noče, da bi se obremenjevala s tem. Je pa res, da tudi sama marsikdaj ne želim pokazati ne Andreju ne staršem kako se počutim, ker vem kaj vse so pretrpeli v tem času. Pravijo, da je bolezen težka za tistega, ki zboli in še težja za ljudi, ki so okoli njega. Veliko ljudi me sprašuje, če sem se spremenila odkar sem zbolela. In, ko odgovorim, da na nek način se spremeniš mi pravijo, da bom čez pol leta pozabila na vse. No tukaj jim ne morem pritrditi, ker vem, da strah ne bo nikoli izvenel. Vem, da je ljudem v takih primerih težko, ker ne vejo kako reagirati, verjetno bi sama naredila enako.
Hvala za nasvete in se še javim.
Andrej, ati, mami in Petra rada vas imam.
Maja
20.06.2007 ob 14:21 | #
Ja, a ne, kako te živalice pomirjajo. Ni zastonj, da jih v tujini uvajajo kot terapijo v bolnice. Res. Še na pediatrično kliniko v LJ peljejo konje…
Čeprav ti živalica ne more zagotoviti zdravja, te kljub temu pomiri. Oziroma nam pomaga nositi breme strahu. In to je že ogromno.
Kot praviš…. da Andrej ne govori o svojih strahovih, povezanih s tvojo nekdanjo boleznijo. To je res težko. Pol lažje je, če človek odkrito govori, se morda še kdaj poheca na račun bolezni in slabega počutja. 5x lažji smo,a ne, ko lahko komu povemo, da nas je strah, mu razložimo, kako se počutimo, kako smo dobre volje…
Ampak moški so v tem vseeno malo posebni. Že po svoji naravi težje govorijo o sebi in svojih strahovih, težavah. V tem primeru se je moj Dadi kar znašel. Oziroma je bil v to, da je začel tudi on govoriti naglas o moji nekdanji bolezni in zdravljenju, kar malo “porinjen”. Z moje strani. To pa zato, ker sem jaz vsakemu, ki je imel 5 minut časa, razložila, da sem bolna, da me je strah smrti, da bi rada živela…. Pa rada sem se pohecala na svoj račun. Pa tudi pred popolnimi neznanci. Ful mi je bilo lažje. In ugotovila sem, da sem s tem marsikomu razbila tiste tabuje okoli raka in ga prav olajšala, saj ni imel več težav, kako bi pristopil do mene, kako bi se obnašal. Mogoče lahko pri tem tudi ti pomagaš Andreju. Na podoben način. Drugače pa bi morda pomagalo Andreju, da bi šel v društvo ali nekaj v tej smeri, kjer se o takih stvareh veliko govori in so res olajšanje za marsikoga. Hehe, Andrej, ne bit hud, ker pametujem z nasveti! 
Sicer pa mislim, da lahko čez poletje ruknemo kakšen sladoled in se malo poterapevtkamo v družinskem krogu (vi2 in mi2).
Joj, sem lačna. Grem južnat.
Čau!
20.06.2007 ob 17:21 | #
Kristina Modic: Odlično razmišljanje in koristni nasveti. Taki od srca. Začutim jih kakor obliž na praske, ki jih človek dobi iz dneva v dan, ko se prebija čez ta bodikav vsakdan. Ideja da malo poterapevtkate, pa je vredna vsega spoštovanja. Hvala za trud in pa izkazano pripravljenost pomagati nam in Maji, da čim prej zvozimo ta ovinek na poti naše ozdravitve. Hvala in vse lepo na poti novih doživetij.
20.06.2007 ob 20:21 | #
vlatka: Bomo poskrbeli, da bi bilo teh strahov čim manj. Ravnokar pišem zadnjemu “strahcu” povabilo na pogovor. Prepričal ga bom, da se bo došolal v srečkota.
20.06.2007 ob 20:25 | #
Včasih narobe razmišljamo in si želimo življenje brez strahu vendar na žalost ne gre. Ko doživiš enkrat tak strah, jaz mu pravim življenski strah, te zaznamuje za celo življenje. Edina pot, da ga premagamo je, da se naučimo živet z njim. In ja Maja, imaš prav. Strah ne bo izzvenel se boš pa zagotovo naučila živeti z njim in to tako, da boš ti močnejša od njega, ja? Ker, saj na nek način si že močnejša, ker govoriš in pišeš o njem
Veliko poguma ti želim in objem!
21.06.2007 ob 08:36 | #
Tudi jaz vama obema želim veliko poguma in borbe! In veliko pozitivnih misli!
21.06.2007 ob 11:08 | #
Draga Maja! Pozabiti težke stvari? Se strinjam: nemogoče. Res se stvari omilijo, ublažijo, spomin sam pa mora ostati - saj smo zaradi vsake izkušnje tudi bogatejši. In zaradi marsikatere smo zrelejši. Če bi res pozabili, bi se pootročili. Želim, da izkušnja pomeni premagan izziv. In da prinese novih moči, posebno se bo to čutilo po nekaj časa, ko se težave malo odmaknejo. No, enake izkušnje nimam, strah pred izgubo mojih bližnjih dragih oseb pa je. Razmišljam o stavku, ki ga je danes izrekel zdravnik moji 14-letni hčeri: “Če se ne boš zdravila, te čaka smrt v enem ali dveh letih.” Kasneje sem razmišljala, da se to sliši kot: Če se pa, boš živela sto let kvalitetno življenje. Ali je bil etičen? Kaj vem. Jaz tako ne bi rekla otroku.
Kaj nas pa res čaka? Ne vemo. Vemo le, da je življenje za večino ljudi kratko (četudi dočakajo 80 ali več let, večina reče, da je bilo mimogrede) in je res škoda zapravljati čas za “kar nekaj”.
Maja, želim ti veliko prelepih dni, obogatenih s spoznanji o resničnih vrednotah!
21.06.2007 ob 18:31 | #
drmagnum,
tako se dela.
22.06.2007 ob 22:14 | #
Ata magnum, me veseli, če komu malo poflajštram rane. Tudi jaz sem bila in sem še hvaležna vsem, ki mi ponudijo pomoč, ko mi je hudo in ko jo potrebujem. Vem, kako je, zato se tega še toliko bolj zavedam.
Verjamem, da bo maja že čez nekaj mesecev nov človek, veliko maj težavic bo imela in za to se je vredno potruditi. Jessss!
Še en nasvet! Vsi skupaj poskusite v Majinem primeru govoriti o OZDRAVITVI in NEKDANJI BOLEZNI. Pravijo, da si tudi na tak način pomagamo do uspeha! Jaz zelo pazim, ko se izražam, da govorim, da sem zdrava, da sem ozdravljena, da je moj limfom nekdanja bolezen…. To pa zato, ker je to dobro z vidika psihe. Beseda zazdravitev, itd. ni dobra. Čisto iz psihološkega vidika. Veliko bolj te motivira misel, da si ozdravljen kot pa beseda zazadravljen.
Lep in miren vikend! Če vam pa uspe, naj bo pa tudi malo žurerski. Vročina je popustila.
Jaz pa letim na Dolenjsko, kjer bom za nekaj dni kmetica in kosila travo in živela v mali brunarici… brez neta.
Juhu!
Pozdravček, Kristina
23.06.2007 ob 09:46 | #