Vodstvu onkološkega inštituta predlagam, da se obrnejo na svoje bolnike. Ti bodo zelo hitro našli odgovornost za stanje tudi v imenu vseh, ki jih danes žal ni več med nami.
Sprememba vremena in težave v meni prebudijo bolečine, ki so vedno različne. Ne morem razumeti, da človeka lahko boli na toliko različnih načinov. Tudi ta noč bo ena od sedaj že mnogih v teh peti letih, ko mi bolečina ne da miru. Spanje lahko kar odmislim. Ostanejo mi spomini. Ti mi krajšajo čas in na trenutke pozabim na vse. Morje mi pomeni veliko. Spominjam se Izole. Kako mi je bilo lepo. Bilo je odlično vreme. Počutje pa še toliko boljše. Preprosto nisem mogel verjeti, kaj pomeni zame takšna sprememba okolja in klime. Pojavil se mi je ponovno apetit. Res, da sem čisto brez okusa, pa vendar sem uspel v teh dneh poizkusiti raznoliko sadje in hrano. Najbolj pa mi je ostala v spominu pot ki sva jo z Neno dostikrat opravila. Obisk tržnice v ozkem mestnem jedru. Mehke štručke, ki sva jih z Neno zjutraj pričakala v eni izmed prodajaln. Energija, ki sem jo dobival iz okolja je po mojem mnenju bila še najbolj pomembna. Preprosto ali pa tudi ne, sem dostikrat že v naprej slutil, kam naj me zanese korak, kjer bom v okolju kjer sem se zelo dobro počutil dobil spet veliko nove energije in s tem moči, da se bom bolje počutil. Pa sem se res. Bolečine v predelu ust so deloma popustile. Občutek sem imel, da mi v takšnem okolju uspeva vse. Veliko sem hodil. Same sprehajalne poti in možnosti za sprehod so ravno v tem mestu izjemne. Preprosto se nisem mogel načuditi, kako prijetno mesto je to. Postalo je moje. Želel sem si, da se v njega še dostikrat vrnem. Spomini mi pomagajo premostiti bolečino. Spomini mi pomenijo vse tisto, kar sem lahko pa danes več ne zmorem.
Kaj vse se mora še zgoditi, da bomo opazili sebe in se začeli ceniti.
