Moj obroč

Pisana beseda ostane, izrečena pa se izgubi. Koliko napisanih in izrečenih za nekoga ki ga žal več ni.

Začeti z grozo in zabrisati dejstva, nebi bilo dobro za nikogar. Še najmanj primerno pa bi bilo dejstvo, da pač sem zbolel in bo že kako. Težko sem se sprijaznil vlogo, da bom moral sam pričeti na samem začetku razlagati svojim najbližjim stvari in dejanja, ki jih pričakujem od njih za obdobje ko se bom sam spopadel z boleznijo.

Ne vem kako? Vem pa zagotovo, da me je prvič prežela intuicija in s tem želja da na postopen način razložim svojim najbližjim. Moji ženi ni bilo potrebno posebej predstavljati težavo, s katero so me seznanili ob opravljenih raziskavah. Sprehod po naselju kjer stanujem, mi je predstavljal sam po sebi edini izhod da zapolniva skupaj z Neno praznino, ki jo nisem mogel na nikakršen način zapolniti z svojo samozavestjo in prepričanjem, da bom zmogel.

Ali naj Neni obljubim nekaj kar ne bom zmogel? Ne! Tega si nisem mogel dovoliti. Takšnega me ne pozna. Vem pa da, je potrebno že na samem začetku nekaj storiti. Bežno srečanje znancev, prijateljev, me je navdal s strahom, kaj če jim povem. Odločil sem se, da bodo izvedeli. Bolje da jih seznanim sam, kod pa da bodo v strahu vsak po svojih zmožnostih kombinirali kako resen je moj problem.

Poseben trenutek, prave okoliščine, kako začeti, kdo naj izve danes. Vse naenkrat. Po sprehodu sva se z Neno odločila, da se zapeljeva do moje mame. Takoj ob vstopu na pragu mojega prejšnjega doma me je presunilo. Dostikrat sem prišel že čez ta vrata, kako bo danes. Usedla sva se z Neno v dnevni prostor za mizo, kjer smo dostikrat sedeli, ko smo praznovali naše rojstne dneve.

Nič nisem ovinkaril. Mami sem dejal, da nebi želel, da izve od drugih, še tisto kar morda tudi res ne bo. Povedal sem ji, da sem dobil od zdravnikov na ORL potrditev, da izvidi kažejo, da se bom moral spopasti z resnimi zdravstvenimi težavami, in da bo moje zdravljenje dolgotrajno. Dovolil sem ji, da lahko svojim znancem in ostalim pove s kašnimi težavami sem se srečal. Nisem si mogel dovoliti, da mami pokažem, kako je meni samemu težko. Hitro sva končala preostali del obiska ob premlevanju informacij in iskanju razlag, da morda le ne bo tako hudo.

Mama je ves čas vidno potrta, po svoje premlevala možnosti in iskala rešilne odgovore od mene v smeri, saj ne bo tako. Morda so se pa zmotili. Novi izvidi in predviden pregled, bo sigurno boljši. Mislil sem si, da bi vsaj bilo tako. Poslovila sva se. Težko pa vendar sem zmogel, da nisem pokazal svojega velikega razočaranja nad težavo s katero sem se srečal. Na poti domov sem razmišljal kako sporočiti ali se srečati s hčerkama Petro in Majo.

Oglasila sva se pri Petri doma. Ob kavi sem poskušal pričeti razgovor, ki naj bi postopno pomagal Petri, da sama razbere kaj naj bi ji povedal. Čeprav mi je Nena ob kramljanju in ko Petre za trenutek ni bilo z nama namignila, če ji ne bom povedal. Odločil sem se, da je prekmalu, in da tega ta večer ne bom zmogel. Odšla sva domov. Okoli 20.00 ure zvečer je zazvonil telefon. Petra je vsa obupana potožila, da bi potrebovala nujno mojo pomoč. Odšel sem do nje. Usoda je hotela, da se vrnem in ji na nek način povem, tisto kar sem se odločil, da ji bom povedal že preje.

Naj prvo omenil mojemu Zetu, da sem bil pri zdravniku in da sem dobil izvide od opravljenih raziskav. Potem mi je beseda stekla. Ponosen sem bil, da sem za vse kar sem ga prosil in želel, da mi pomaga takoj pokazal svojo pripravljenost. Hitro sva bila dogovorjen. V tem obdobju bo Petri in Neni stal ob strani ter jima pomagal, da bosta čim lažje premostile težave ob moji odsotnosti. Petri, ki je prišla ob najinem pogovoru k nama, sem povedal, kaj sem izvedel in kakšni so izvidi. Da bo potrebna pomoč zdravnikov in neizbežen kirurški poseg v bolnici. Odleglo mi je čeprav sem opazil, da nam ne bo lahko. Bolečina in sama misel, zakaj se mora zgoditi ravno nam, je bila premočna.

Odšel sem domov. Petra je ob telefonskem razgovoru svoji sestri Maji povedala, kaj sem ji zaupal, saj sam tega isti dan nisem bil sposoben opraviti. Vse pa je opravilo dejstvo, da sem težko bolan. Niti pomisliti ne upam, kako težko je bilo za moje najbližje spoznanje, da se je to res zgodilo. Nikakor nisem mogel premagati misel, kako jim pomagati? Kaj jim svetovati? Ali se vsakokrat ponovno prepričevati, da bo že kako. Pošteno povedano. Takrat ko so vsi pričakovali, da bom že kako zmogel, bolj me je navdajal dvom, da tokrat te bitke ne bom zmogel.

Rešitve in pa moja intuicija, kako pričeti so me pustili na cedilu. Miselno sem taval brez izhoda. V mislih so me preletavale razne opcije, ki so se še najbolj odzivale na spomin, kako po tem in za kakšno ceno. To kar sem razlagal svoji sestri Silvi in Mari ob dejstvu, da je moj svak Marjan pred letom dni doživel podobne težave z svojim zdravjem so sedaj izgubile svoj smisel. Njega sem poskušal razumeti. Bodril sem ga. Sam pa sem dva meseca trpel zaradi njega. Trpel za to, ker mu nisem mogel pomagati. Sedaj tudi sebi nisem mogel, pa se za to nisem preveč obremenjeval.

Prvič sem občutil, da se izhoda tudi z različnimi scenariji ne bojim. Težko mi je bilo samo za vse moje. Kako bodo oni premagali bolečino, ki jim jo je zadala moja novica. Predvsem zaradi tega, da sem sam občutil utesnjen strah in nemoč ob novici, da ima Marjan raka. Vedel sem, da obstaja možnost, da bodo vsi moji najbližji morali spoznati golo dejstvo, da se je z mano zgodilo enako. Zelo težko ali pa preprosto ne bodo mogli preboleti, pa dejstva, da sva v našem sorodstvu že dva.

Kako preboleti in na kakšen način poiskati razlage? To je zelo težko. Vsakdo se ob takšni situaciji postavi kot žrtev in venomer ponavlja v svoji podzavesti očitek, zakaj se je to moralo zgoditi ravno njemu. Vsi ali pa vsak po svoje iščejo krivdo za nastalo bolezen. Takoj bi bili pripravljeni prevzeti vso breme nase, samo da bi bilo obolelemu prihranjeno trpljenje in žalost nad boleznijo.

Če pomislim, je to začaran krog. V svoji podzavesti mora vsak ne glede na različne emocionalno navezanost na osebo, ki ima raka razumeti, da je potrebno naj prvo poskrbeti zase in se s svojimi močmi in energijo, pomaga postaviti na noge. S tem bodo pomagali obolelemu za rakom. Imel bo močno oporo in tudi veliki energijski potencial, da se je vredno spopasti z zahrbtno boleznijo.