Pismo mami treh otrok
Trditev da so vsi otroci enaki ne vzdrži. Razlike med otroci so in bodo ostale.Vsakršno sprenevedanje, da so vsi otroci enaki je neodgovorno od tistega, ki to trdi. Žal, ti moram mama povedati eno od mojih resnic. Življenje, ki si ga imela, ti nisem izbral jaz. Vendar posledice ali slabe izkušnje v tem pa nosim sam. Nisem nikoli pomislil, da bi hotel to očitati tebi, ki hočeš na nek svoj način dopovedati meni, da si bila dobra mati in za vse enaka. Da so tvoji otroci povprečni in ne najboljši si že ugotovila. Nisi pa prepričana, kaj storiti sedaj, ko veš, da niso najboljši. Ocene ali pohvale, ki jih deliš že vse obdobje odkar jaz pomnim se nanašajo, na obdobja, ko smo vsak po svojih zmožnostih poskušali sebe in svoje sposobnosti, brez tvoje prepričanosti, da smo za to sposobni dokazati drugim. Vem, da te je bilo strah obenem, pa si bila ponosna, da so tvoji otroci zmožni tega kar so ti dokazali. Moti me pri tem samo to, da so tvoje simpatije do posameznih tvojih otrok tako različne. Vsi smo v tem obdobju, vsak brez tvoje pomoči dosegli določeno izborazbo in s tem svoje delovno okolje, ki si ga ti niti v mislih nisi smela predstavljati. Zate so bile to samo sanje.
Danes, ko strmim pred svojo prehojeno potjo, iščem možnosti, da nekako pozabim na obdobja kadar mi je bilo najtežje in s tem pozabim na svoje trenutke v življenju, ko mi je bilo tako, kot sem si najmanj želel.
Če te razumem, tudi tvoje življenje je bilo takšno.
Če misliš, da sem moral zaradi tvoje neodločenosti in tvojega razočaranja nad življenjem okusiti isti okus tudi prav. Pač sem ga. Kaj pa sedaj. Sedaj se mi venomer porajajo možnosti, ki sem jih imel v svojem obdobju odraščanja. Ali bom prisluhnil zahtevam, ki sem jih bil deležen v času moje mladosti, ali pa bom kot samotar in posebnež vedno branil tisto, kar sem preživel.
Jaz sem se mama moja odločil za slednje. Branil bom svojo mladost in krivice ki so mi bile storjene do svojega življenja. Spomini, ki bil jih tudi ti rada pozabila, so iz dneva v dan bolj sveži. Pogovor, ki sem ga že dolgo načrtoval s tabo se odmika. Ti nimaš nikakršne želje, kaj šele da bi hotela razumeti mene, da se v svoji mladosti preprosto nisem imel časa pogovoriti s tabo. Ni očitek, da si se po svojih močeh trudila z nami in za nas, vendar s tem nisi končala nečesa, kar jaz razumem, kot vlogo svojih staršev. Nisem s tem mislil na očeta, ker tudi če bi ga imel, bi mi manj pomenil kot mi ti. Vem, da sva že ob mojem rojstvu želela zaživeti, po svoje pa ti to ni uspelo. Vedi, da bi ti dostikrat hotel pomagati, pa ali nisem znal ali nisem bil sposoben ali sem bil premalo izkušen.
Izkušnje, kako ohraniti, kako privarčevati, kako se braniti sem dobil deloma od tebe del pa v trenutkih, ko sva bila vsak na svojem. Jaz prepuščen »dobrim ljudem , ki so pazili name zato, ker si jim dobro plačala« in ti ko si si skozi svoj vsakdan iskala možnosti, ki ti bodo zagotovili preživetje, in s tem omogočile tvojo samostojnost, ki si si jo tako želela.
Obdobja, ki sva jih vsak po svoje preživela, nate niso naredila posebnega pečata. Bolj so označile mene. Nikakor se nisem mogel v svoji mladosti, otresti očitkov sredine, da sem »pankrt«, ki se bo zapomnil, kaj lahko v svojem okolju predstavlja. Nikakor mi ni bilo dovoljeno, da pomislim na svoje sanje, biti pošten marljiv skrben in dober sin svoji mamici.
Ostalo mi je dvoje.
Postati moram sposoben živeti svoje življenje in doseči cilje, ki mi bodo omogočili takšno življenje.
Ohraniti, moram tebe in sebe za tisto obdobje, ki nama bo omogočilo, da se bova v miru pogovorila, o trenutkih najinega življenja, ko sva bila razdvojena. Ti v bitki za zagotovitev svojega lastnega preživetja. Jaz za čim lažje življenje brez trpljenja, ki ga je bilo v moji mladosti preveč.
Moja razmišljanja, da nisi ničesar storila, da bi mi bilo lažje je kot zaprta školjka. Kakor koli bi se pritožil ali imel svoje mnenje o svojem življenju, mi ti znaš postreči samo z mislijo, nisem vam bila dobra mama in za vse sem kriva, da se vi ne razumete. Čigavi so tvoji otroci po mojem ni nobenega dvoma. Tvoji. In ti tvoji otroci med katerimi sem tudi jaz imajo pravico biti ljubljeni, pohvaljeni, nagrajevani, grajani, zaničevani, pretepeni, ponižani, zasmehovani, ….
Če vse te pravice imajo, kje je bila tvoja volja, da jim te užitke poklanjaš ali jih od namer okolja in nezasluženih kaznovanj obraniš.
Zgolj to, da si storila vse, kar so ti posamezni »strokovnjaki in psihologi« predlagali, še ni bil kriterij, da odpraviš probleme, ki so se pojavili v tvojem življenju in s tem tudi tvojim otrokom. Takrat ko sem delil tvojo nesrečo, strah, sovraštvo do tistih, ki so ti hoteli slabo, si nisem mogel predstavljati, da bom tako kot bumerang vse skupaj čez leta dobil kot očitek, da vse to kar je bilo je tudi moralo biti.
Bilo je zelo blizu, da bi se življenje poigralo z mano, in mi pustilo posledice, s katerimi danes ne bi mogel živeti. Ostal bi sam na obrobju te družbe, in s tvojim prepričanjem, da je tako pač moralo biti. Seveda z tvojimi trditvami, da tudi tebi ni bilo lahko, če je bilo meni težko. In naj bom samo pozoren na to, da jaz ne bom prenašal najinih izkušenj tudi v svojo družino in s tem povzročil napake, ki se bodo odrazile na mojo starost v isti obliki, kot se tebi danes.
Napaka, je da se takšno življenje ne more več ponoviti. Če bi se bi bilo tebi še težje. Zakaj?
Vedno bi si očitala posamezne svoje trenutke, ko nisi znala, nisi smela, nisi uspela, preprosto tudi nisi vedela, kaj vse naju čaka. Šele ko sem ti poskušal razložiti po toliko letih svoje občutke, te je groza, na kaj sploh nisi pomislila, pa so se te stvari dogajale okrog tebe. To smo doživljali vsi, tudi tvoji otroci.
Danes, ko je življenje postalo zate morda en poseben vsakdan s tvojimi obveznostmi in skrbjo za vse tvoje otroke, ti ostajajo ti tvoji otroci vsak zase velika posebnost.
Ni me prizadela misel in me tudi v prihodnje ne bo, da bom v trenutku lahko ostal sam zaradi tega ker sem tak kakršen sem sam. Saj dostikrat sem sam. Osamljenost ne pomeni biti s kom skregan. Osamljen pomeni biti sam zase z vsemi predsodki, mnenji, kritikami, očitki, razočaranji, grajami, problemi.
Ne vem če si osamljena. Vem pa za gotovo, da te je strah spregovoriti o tistem delu življenja, na katerega je nate naredilo največji pečat. Opišeš si ga lahko samo z nesrečo, ljubosumjem, prevarami, hinavščino, povzpetništvom. Tega ti otroci nismo nikoli želeli. Predno smo odrasli, nas je prehitelo naključje, da smo bili skupaj s tabo odrešeni bremena, ki je kot mora visel nad tabo in s tem tudi nad nami, da biti srečen pomeni samo cilj, ki ga moramo doseči sami. Vedela si da nam te sreče, ker jo sama nisi imela, ti ne moreš dati.
Po dolgoletnem občutku, da so se stvari same od sebe rešile, je resnica popolnoma drugačna.
Vsi, ki nas poznajo pravijo, kaj vam pa manjka, Vsak je uspel po svojih zmožnostih doseči tisto, kar so dosegli tudi večina drugih. Vendar ne iz želje, da zbežijo pred svetom otroške groze, ki sem ga vsaj sam dostikrat podoživljal. Tega jim nihče ni povedal, ko so nas primerjali kot uspešne ali neuspešne. Vem da ti je bilo težko ko si se v slepi veri borila za resnico o meni, v katero nisi bila prepričana, da je resnična tudi sama. Vem da je bil težko prepričati svoje okolje o stvareh, ki se doma nikakor niso smele dogajati. Mama pa so se. Težko je bilo zamolčati krute trenutke tvojega težko izgaranega dne, v katerem se je konec dneva zate končal še bolj črno.
Ali si predstavljaš mene, kako se mi je podrl svet iz kart, vsakokrat, ko sem zagledal tvoj prejokan in zgarani izraz na obrazu, pred vrati, ko je bilo potrebno deliti usodo mnogokterih »kazni«, ki so zalegle za ure izživljanja tvojega moža nad mano , pa kakor koli ti tega nočeš priznati. Težko je otroku po toliko letih priznati še tiste bolečine, ki so ti bile prizadejane, pa si jih poizkušala pred nami prikriti. Morda si jih prikrila pred svojimi hčerkami, pred mano jih nisi. Vem in lahko ti opišem do podrobnosti trenutke, ki so naju ločili do tega, da vem da si bila predmet največjega ponižanja svojega moža sama.
Strah, ki je pred tabo, kaj vse se bo zgodilo je odveč. Odločil sem se že pred leti, da si nisi zaslužila, da te s svojimi pogledi in ocenami skušam vsakokrat užaliti. Koliko si vredna tudi vem. Ne bom pa dovolil, tudi od tebe ne, da mi boš vsakokrat preko svojih trditev poskušala zamegliti dejstva, zaradi katerih sem danes še vedno nesrečen. Nisem ljubosumen na nikogar, ki ima od svoje babice raznolike prijaznosti, pozornosti, pretirane skrbi, pozornosti in tudi ljubezni. Porodi se mi pa želja in s tem tudi skrb, kaj nisem storil v svojem življenju za te, da bi bi bil sam na tako odkrit in spontan način deležen tudi takšne pozornosti.
Danes vse svoje izkušnje in ljubezen poklanjam moji družinici. To kar se je dogajalo nam, pa bo ostalo kot breme, ki ga bomo vsak po svoje morali prenašati s sabo.
