Sva kakor magnet
V nekaj dneh se je meni in moji hčerki Maji zgodilo, da so ljudje iskali pomoč od naju. Pa kaj bi si vsakdo dejal. Koliko ljudi od nas venomer nekaj išče ali sprašuje.
Naključje ali sreča je hotela, da sva na istem kraju in na istem mestu srečala naj prvo starejšega gospoda, ki je za vsako ceno hotel čez železniško progo, čeprav so bile zapornice zaprte. Ob najinem opozorilu, da naj počaka da vlak pride in da se zapornice dvignejo nama je zaupal. Ker sta tako vztrajala da naj počakam. Naj se vama predstavim.Bil sem odgovoren za oskrbo Bolnice Franje med vojno. Po nekaj izmenjanih besedah sva ugotovila, da je ponosen na to. Ko smo prečkali progo naju je za hip ustavil in prosil če ga primeva pod roko. Postalo mu je slabo. Raje ne pomislim kaj bi se mu lahko zgodilo pred najinimi očmi, če bi ga pred nekaj minutami pustila da uresniči svojo namero in prečka progo. Spremila sva ga del poti. Hvaležen je bil,da naju je srečal.
Na istem kraju tri dni pozneje. Zakliče zaskrbljen starejši moški, ko sva že prišla čez progo. Oprostite ali morda veste kje Poljanski nasip? Iščem Psihiatrično kliniko! Ozrl sem se in ga povabil čez cesto. Z Majo prehodiva to pot iz Štepanjskega naselja do onkološkega inštituta vsaj dvakrat na teden in sva ga povabila, da mu bova pokazala, kje ta klinika je. Na poti se razvije pogovor. V dobrem kilometru naše skupni poti sva izvedela celotno njegovo življenjsko zgodbo. Odločitev, da preneha piti in v kaj vse ga je ta pijača pripeljala. Ob najinem slovesu je bil solznih oči srečen, ko je spoznal naju. Ni vedel, da se oba boriva z svojo težko boleznijo. Spoznal pa je da so še ljudje, ki ga razumejo in ga v njegovi nameri, da s pitjem preneha podpirajo. Zaželela sva mu da naj vztraja pri svoji odločitvi in spodobno preživi še preostali del svojega življenja v spoštovanju do sebe in drugih.
