ODRINJEN IN SAM
Premišljujem. Postanem vznemirjen ob misli, kaj vse se je zgodilo v obdobju moje mladosti. Zaskrbela me je moja prihodnost. Kaj bo z mano? Pri mojih trinajstih letih se mi je zapisalo.
Obiskujem šesti razred osnovne šole. Učenje, naloge obveznosti niso prevelike za moje sposobnosti. Poraja pa se mi vrsta vprašanj. Ali bom zmogel premagati strah?. Se bom lahko uprl občutkom, da marsikaj nisem ukrenil, ko mi je bilo zagroženo, da kot “pankrt” ne bom nikamor prišel. Moji veliki načrti, da bom uspešen ko bom velik “direktor” sem si venomer govoril, so bili zame vedno bolj oddaljeni.
V obupu sem si sam govoril, da je že moralo biti tako, saj mi mami ni mogla pomagati. Delo, služba, mož. Mene niso dostikrat opazili. Ne morem si izbrisati misli, kaj storiti, ko bo ponovno doma kot v peklu. Vsak večer ista pesem . Pojdite spat. Ko bo prišel spet domov je bolje da ste v postelji. Kako enostavno je bila videti rešitev, da odideš spat in te bo očim , ko pride domov pijan pustil pri miru.
Ura je polnoč. Iz kuhinje prihaja nerazločno vpitje in grožnje, ki so letele moji mami. Kaj ukreniti? Se fizično postaviti v bran očimu, da bi s tem zaščitil mamo, preprečil še kaj hujšega. Vstanem. Mirim s pritajenih glasom obe sestrici in jima dopovedujem da bo vse v redu. Vpitje, jok, grožnje in preklinjanje, mi kot veliki meč sega globoko v srce. Strah me je.
Mama vsa objokana, pride do naših vrat. Prosi, da naj otroke pusti pri miru. Vrata se na silo odprejo. Prestrašen, brez moči me spreleti, kaj bo storil z nami. Prižge se luč. Obe sestrici se v strahu zagledata v obraz svojega očeta. Pograbi me roka in me vsega prestrašenega odvleče v dnevno sobo. Mama postaja histerična. V glasnem joku ga prosi, da naj me pusti.
Sam ne vem kaj se pravzaprav dogaja. Bolečina, ki jo čutim v predelu prsnega koša me duši. Postaja mi slabo. Vem samo, da sem v kuhinji na tleh. Napol klečim in nad mano vpije, kriči kot da sem mu največji sovražnik. Kaj naj jaz vem , vprašanja kaj sem delal prejšnji dan?, s kom sem bil?, zakaj nisem pospravil predno sem šel v šolo?, kdo mi je dovolil, da sem vzel nove hlače? nisem vedel odgovorov, ker sem bil ves prestrašen. Lahko bi bil vprašan kdo sem, pa ne bi znal odgovoriti.
V vsem vpitju sem dobival udarce po glavi ramenih in hrbtu. Udarci so počasi postali neboleči. Nisem vedel , da lahko toliko prenesem. Ukazal mi je, da moram iz tal pobrati kovanec za en dinar. Nisem vedel kaj ima v mislih. Presenečen, da je potrebno mene pretepsti zato, da me bo prisilil pobrati kovanec ni imelo nobenega pravega smisla. Vendar ko sem ga hotel prvič pobrati, sem ugotovil v čem je bil smisel. Predno sem ga uspel pobrati, me je z električnim kablom zvitim v dve gubi udaril po zunanji strani rok. Zaskelelo me je. Bolečina, ki jo preprosto ni mogoče opisati. Žile, ki so v trenutku postale s podkožjem vred temno modre so postajale vedno bolj debele in v posameznih predelih se je pokazala kri. Mama vpije naj preneha in naj pusti pri miru njenega otroka. Ponovno me zagrabi in zavpije poberi denar. Predno se sklonim me oblije neznosna bolečina. Zagledam strah v njegovih očeh. Pomilujoče ga prosim v joku naj me ne tepe več. Nisem vedel zakaj moram pobrati denar. Zakaj me tepe. V hudih bolečinah premišljujem. Bolje bi bilo, da bi kar umrl. Ne prenesem več tega. Vem, da mi mama ne more pomagati. Vsakokrat je samo hudo jokala in vpila, da naj nas pusti pri miru.
Ura je dve zjutraj. Klečim na kolenih. Pod kolena mi je položil krtačo. Bolečine, ki so od začetka hude minejo. Otekla kolena, podplutbe, zatekle in krvave roke. Čas mineva. Vpitje se poleže.
Mama, ga prosi, naj me pusti, da bom šel spat, saj imam zjutraj šolo.Odgovora ni. Po uri in pol se predrami. Mama ga roti naj gre spat. Jaz lahko vstanem in odidem v posteljo.
Vstati ne morem. Bolečina in jeza. Prisežem si, da se kaj takega ne bo več ponovilo.
Naslednji dan sem se odločil, da odidem. Kam nisem vedel. Vedel pa sem, da moram zbežati. Strah me je bilo, da naslednjega večera ne bi v takem smrtnem strahu več preživel.
Razlagam svojim prijateljem, kaj se mi je zgodilo. Nobeden mi ne verjame. Vsi imajo v mislih, si je že zaslužil,vendar bi ga lahko mogli drugače kaznovati?.
Nobeden ničesar ne ukrene. Poberem denar, ki ga je mama hranila v omari in ga previdno skrivala pred Tonetom. Prva pot vlak. Na Jesenice. Med potjo se premislim. Teta Pepca sestra od Toneta, bi me vrnila takoj domov. Peljem se do Kranjske gore. Popoldanski čas. Vsi odhajajo po svojih opravkih. Peš se napotim proti Počitniškemu domu Saturnusa. Ko pridem v neposredno bližino doma, sem opazil, da je veliko ljudi, ki so me poznali in sem se srečanja z njimi raje ognil. Pozno popoldne je ko se čez gozdno jaso vrnem nazaj v Kranjsko goro. Ob obronku gozda je bil postavljen kozolec. Zavlekel sem se vanj in z mislimi, da mi nobeden ne bo mogel storiti ničesar hudega zaspal.
Prebudim se! Zebe me. Sneg, ki je pred dnevi zapadel, je pomrznil. V luninem soju je kot umazana preproga, ki se vije čez cesto proti bližnjim hišam. Večina je počitniških hišic. Poznane so mi. Pot vodi proti Vršiču. Spomnim se svojih počitnikovanj v Saturnuškem domu. Prijazna kuharica, dobro osebje. Gostje prijazni. Pomislil sem dostikrat, kako smo otroci skupaj z njihovimi starši igrali marjanco. Prijetna igra predvsem pa zelo družabna. Tudi po deset se nas je trlo okrog mize. Vsak s svojimi kovanci smo ob metih uživali ob izidih “dajo vsi”, saj je s tem napetost in nervoza rasla. Razpoloženje je bilo enkratno. Veselja pa predvsem za tiste, ki jim je uspel veliki met “vzemi vse”.
Tudi meni je dostikrat uspelo.
Predramim se. Strah me je, da me kdo najde. Zlezem iz kopice sena in poskušam zakriti sledove stopinj, ki sem jih ob prihodu pustil za sabo. Smešno. Počutim se kot cigan, ki mu bo vsak čas nekdo od domačinov preštel vsa rebra zaradi klatenja po njihovem seniku. Prezgodaj je še, da bi odšel nazaj na avtobusno postajo. Premišljujem, kaj bi počel, da bi pregnal strah in se malce ogrel.
Če me bo kdo opazil, sam nisem vedel, kaj bi mu rekel. Občutek, sem imel, da vsi vedo da sem pobegnil od doma, in da je samo vprašanje časa, da me odpeljejo na milico.
Roke sem si natrl z snegom, tako se mi ne bo “zanohtalo”. V mislih prepevam svojo pesem, ki mi je dostikrat pomagala, da sem premagal ponižanja, obtoževanja in razočaranja.
Prijeten napev. Potiho zapojem.
Na svetu sem sam, na svetu sem sam
bratov in sester jaz ne poznam
nimam očeta in matere ne
zame na svetu ne mara nihče.
Topla solza, ki mi polzi po licih, me greje. Strah ! Kaj je že to?
Odločil sem se. Ne morem se prepustiti neutolažljivi žalosti, saj se moram vrniti. Kam? Domov, ne morem. Vem, da mama trpi. Ne ve kam sem odšel. Upa, da sem na varnem, da se ji bom javil, ko Antona ne bo doma. Vrnil se bom nazaj v Ljubljano. Odločitev me je predramila. Vstal sem in se počasi odpravil proti avtobusni postaji. Delal se je že dan. Na postaji sem opazil, da so me čakajoči na delavski avtobus opazovali. Starejša ženica, mi je namignila, češ tako mlad, pa se že v mrvi valja. Sram me je bilo. Bil sem zamazan , moker in ves od zdrobljene mrve. Umaknil sem se za napisno tablo ob postaji in poskušal storiti, kar se je dalo, da očistim obleko, z rokami in snegom izmijem obraz in poskušam iz sebe narediti čim več, da bi ne vzbujal pozornosti.
Železniška postaja, ki je bila v bližini, je bila moje toplo zatočišče. Še opazil je nisem. V čakalnici ni bilo ljudi. Vlak je ravno odpeljal. Kupil sem vozovnico.
Čakanje na nov vlak. Prišel je. Polno smučarjev. Nobeden me tudi opazil ni. Poiskal sem si sedež, kjer sem bil sam. Nobeden me ni opazoval, me spraševal.
Prijazen sprevodnik, me je zbudil. Karto, ki sem imel v roki, mi je preluknjal. Vprašanje, kje so starši se preslišal. Stisnil sem se k oknu in ponovno zadremal. Toplo je bilo in počutil sem se kot veliki popotnik, ki mu ne bo nikoli več treba skrbeti, kaj je bilo prav in kaj ne.
