Sprejem bolnikov na Onkološkem inštitutu-čista polomija
Vsaj enkrat na tri mesece se srečujemo bolniki oboleli za rakom v sedaj novi zgradbi OI. Prostor predviden za sprejem bolnikov je skoraj med glavnim vhodom na ozkem prostoru med prehodom obiskovalcev in bolnikov. Od 7.oo ure zjutraj ima človek priložnost podoživeti posamezne stiske in težave bolnikov, ki se tedensko vračajo na kemoterapijo. V vrsti red med obema okencema počasi nastaja kolona bolnikov, ki potrpežljivo čakajo na vrstni red, da se vpišejo pri delavki, ki vrši popisni postopek. Reševalci, ki pripeljejo bolnike na pregled imajo pri vpisu prednost. Tako se odvije scenarij. Pet reševalcev glede na svojo prednost zasedejo mesto vpisa in uredijo vse potrebno za svoje bolnike. Medtem pa vsaj petnajst pacientov čaka brez svojih reševalcev, da bi se vpisali na svojem okencu.
Ozrem se po čakajočih. Večina je pripravljena kar potrpeti. Reševalci pa po končanem vpisu pripeljanih pacientov le te pospremijo do oddelkov ali ordinacij. Večina pripeljanih je izgledala bolje kot pa čakajoči pred obema okencema, ki tega privilegija niso imeli. Pri sosednem okencu ravno pred vpisom omedli mlado dekle. Izčrpano od postopkov kemoterapije ni dočakala, da bi se vpisala. Občutek imam, da so ljudje, ki so načrtovali sprejemni postopek in pa seveda način vpisa, niso razmišljali, da pri takšnih postopkih ni privilegijev. Reševalci imajo prednost pri urgentnih postopkih, ne pa pri internističnem evidentiranju vseh bolnikov, ki prispejo na Onkološki inštitut. Sedanji način je za nas bolnike popolnoma nesprejemljiv in ponižujoč. Upam, da sedanjim zaposlenim in odgovornim ne bo nikoli potrebno čakati pred okenci, kakor je žal usojeno nam.
