Ne zmoremo odkrite besede. Besede v našo tolažbo nam ne zagotavljajo, da bi nam bilo bolje. Vedno je z nami prepričanje, da nas spremlja nesreča in z njo vso razočaranje, ki nas lahko pripelje do neslutenih občutkov in tesnobe, ki nam jemlje voljo in smisel za življenje (beri naprej…)
 |
Pred leti sem v podobnih dneh vihtel lopato. Ni bilo organiziranega čiščenja parkirnih površin. Z leti pa se je vse spremenilo. Opazujem mlade, ki svoje jeklene konjičke zvečer parkirajo na vseh mogočih lokacijah in zjutraj na hitro pometejo sneg iz svojega avtomobila ter odpeljejo. Zvečer se zgodba ponovi.
Nobeden od teh se ne sprašuje kdo jim je čez dan očistil mesto, ki so ga zjutraj zapustili zametanega. Komunala. Ja ja. Malo jutri. Čez dan je moral to “kidanje” opraviti namesto njih neznanec, ki je zvečer zaripel v obraz bentil nad vsem kar je povezano s neočiščenimi prostori in nesramnimi posamezniki. (beri naprej…)
 |
Spomini za nazaj nam dostikrat preprečijo, da bi v sedanjem času ponovno zmogli preobrat in naredili sebi prijazno življenje v prihodnje. Živimo v času, ko nam marsikaj ni naklonjeno. Tudi veliko dobrega ne moremo pričakovati. Pa vseeno zmeraj pomislimo na vse, ki jim tokrat ne gre najbolje. Skoraj nikoli pa na sebe, da je prišel čas da bi morali svoje življenje prilagoditi razmeram in položaju. (beri naprej…)
 |
Močno slinjenje in nemir. V nekaj dneh pa novica. Zobek je na poti. Sedaj nas manj skrbi, ko vemo, da vse te težave povzroča zobek, ki je kot prvi pririnil na površje. Tako bodo po ustaljeni poti prilezli še preostali.Nič več se nam ni potrebno ukvarjati z ugibanji, kaj je vzrok Tanjinega razpoloženja in neprestanega slinjenja. (beri naprej…)
Ves december je v pričakovanju. Tudi letos so se prižgale praznične luči po delih našega mesta.
 |
 |
Vsako leto petega decembra naši čivavici Loti naredim malo tortico. Spomnim se, kako jo je bila vesela že prvo leto, ko sem jo prvič pripravil posebej zanjo. Loti je bila Majina psička. Zanjo je skrbela kot da je to njen otrok. Vsem nam je še sedaj v posebno veselje. (beri naprej…)
 |
Ne vem koliko “kolesarskih dni” bo še do konca leta. V novembru ji je bilo kar nekaj, ki so bili kot naročeni za ponovitev posameznih poti, ki sem jih v tem letu prevozil. (beri naprej…)
 |
Pogleda me in v njenih očeh lahko razberem, da bi mi želela povedati, kako me je vesela. Smeh je sedaj z namenom. Nič več ni prestrašena nad svojimi glasnimi vzkliki in nasmehi, kot se je to dogajalo od začetka njenega oglašanja. Zasmeje se na ves glas, ki zna biti zelo nalezljiv. (beri naprej…)
